Med elektronskimi glasbeniki le redko najdemo tako nenavadno in markantno osebnost, kot je lounge glasbenik, filmar, fotograf in ekscentrik Jimi Tenor. Rodil se je kot Lassi Lehto v finskem mestu Lahti, toda kmalu mu je gruča zaljubljenih deklet nadela ime Jimi. Razlog je bila neverjetna podobnost z ameriškim zvezdnikom Jimmyjem Osmondom, najmlajšim članom popularne skupine iz sedemdesetih, The Osmonds. Jimi novi pridobitvi ni oporekal, ampak ji je za boljšo mero ironije dodal še ime svojega najljubšega instrumenta, tenor saksofona. Sicer pa so bile njegove najbolj pogoste mladostniške radosti povezane s fotografijo in glasbo. Jimi je sicer hodil v glasbene šole, toda večino znanja si je pridobil z igranjem saksofona v rock skupinah, plesnih ansamblih in orkestrih za starejše občane. Njegova prva lastna zasedba se je imenovala Shaman, toda prav kmalu so konvencionalne rock zvoke zamenjali z industrijskim hrupom in se leta 1986 preimenovali v The Shamans. Jimija Tenorja so za industrijske ritme navdušili Einstürzende Neubauten in Test Department, pomagal pa je tudi njegov prijatelj Matti Knaapi, s katerim sta konstruirala različne glasbene naprave, ki so večinoma proizvajale le hrup. Med najbolj uspešnimi sta bila trombon v kombinaciji s sesalcem ter škatla hrupa. The Shamans so skupaj posneli štiri albume, zadnjega leta 1992 v Berlinu, nakar se je Jimi Tenor odločil za selitev v New York. V velikem jabolku se je preživljal kot turistični fotograf na nebotičniku Empire State Building, razstavljal je v različnih klubih po Brooklynu, njegova glasba pa se je razvila v nekakšen futuristični lounge jazz. Pravi, da so ga istočano navduševali Sun Ra, veliki mojstri jazza, tehno producenti iz Detroita in japonski glasbeniki, kot so Merzbow, Massona in ostali. Po treh letih se je Jimi Tenor New Yorka naveličal in se odpravil nazaj na Finsko, kjer je z dolgoletnim prijateljem Jusujem Lounelo začel snemati kratke filme in pri legendarni finski tehno založbi Sähkö izdal svoj prvi album Sähkömes, kar v slovenskem prevodu pomeni električar. Plošča je postala takojšen uspeh, pesem Take Me Baby pa je na nemški tehno sceni postala velik hit. Zaradi vedno večjih uspehov so Jimija opazili šefi angleške založbe Warp, pri kateri je ostal do predlanskega leta in posnel tri albume: Intervision, Organism in Out Of Nowhere. Zadnjega je s 55 članskim orkestrom snemal na Poljskem. V tem času je Jimi sledil zgledu finskih kolegov Pan Sonic in se preselil v Barcelono, sedaj pa kot nesporni kralj ironične lounge glasbe, veličastnih orkestralnih aranžmajev in retro jazza nadaljuje pri nemški založbi Kitty Yo. Njegovi zabavni nastopi z Big Bandom slovijo po neutrudljivi techno energiji, prvovrstnem jazzu in razkošnih kostumih. Jure Matičič