Pospravili smo denar in se odpravili dalje. Med starim in novim gradom smo se potepali po parku do Koenigstrasse, kmalu zatem smo bili v Mestnem parku pri univerzi in nadaljevali pot v smeri proti Liederhalle. To je naša koncertna dvorana, toda saj vendar ne namereva tja? Mišo se je usmeril proti veliki beli stavbi, pred katero je v vetru vihralo nekaj zastav. »Izvoli, Kia, tukaj boš našla Daljni vzhod v Stuttgartu!« »Lindenmuseum,« sem začudeno rekla. »Bi šel res rad v muzej?« »Seveda, to je eden izmed najboljših etnografskih muzejev v Evropi.« Zažvenketal je s kovanci v žepu. »Jaz plačam vstopnino!« Davno tega sem bila tam s šolo. Azijskega oddelka se sploh nisem več spominjala, zato sem bila radovedna prav kakor Kia. Vendar je nekaj časa trajalo, da smo prispeli do tja, kajti zadržal nas je posnetek izvirnega orientalskega bazarja. Tam so bile majhne temačne delavnice z vso pripadajočo opremo, skromnim pohištvom, kot so mize, stolčki, posode in ponve, pa tudi dišalo je prav orientalsko. Z Mišem sva se držala za roke in dolgo stala pred japonsko čajno hišico, čeprav to seveda ni imelo nobenega opravka s Hongkongom. Toda nekako je snovalcem uspelo, da so ujeli pravo vzdušje. »Tukaj bi se pa res lahko usedla na tla in meditirala, kaj praviš?« je tiho rekel Mišo in me prižel k sebi.