Spomladi izstopi iz kar šestih upravnih odborov podjetij in domala sočasno postane predsednik upravnega odbora (Koržetovega) Sklada za razvoj. Jeseni je gost 1001 noči, ki jih v prostorih nekdanje vojašnice na Metelkovi organizira Mreža za Metelkovo. Navzočim predava o gospodarskih razmerah v Sloveniji. Februarja 1994 se udeleži posvetovanja o igralništvu na Slovenskem, ki poteka tik pred drugim branjem obeh zakonov, ki urejata prirejanje iger na srečo. Na seznam podpornikov amandmajev k vladnima zakonoma poleg direktorjev novogoriškega in portoroškega casinoja (Danila Kovačiča in Enesa Loja) zaide tudi Maksovo ime. Po vrsti zapletov mu uspe imenovati nov upravni odbor Sklada za razvoj malega gospodarstva, ki imenuje novo direktorico. Prvaki Liberalne stranke, katerih interes je s tem najbolj prizadet, napovedo vložitev kazenske ovadbe proti Maksu, ker, po njihovem, obstaja »sum kaznivega dejanja zlorabe pooblastil in verjetno tudi sum kaznivega dejanja sabotaže«. Septembra z mesta zunanjega ministra nenadoma odstopi Lojze Peterle. Ko se krščanski demokrati prično ozirati po ustreznem nadomestilu za zunanje ministrstvo, se njihovo poželjivo oko najprej ustavi ob Maksovem ministrstvu. Omenjajo že tudi možnega kandidata: predsednika koncerna Litostroj, dr. Jožeta Duhovnika, Maksovega kolega iz upravega odbora Sklada za razvoj. A še preden bi ministrski resor utegnil postati predmet koalicijskega barantanja, dr. Ciril Ribičič, poslanec Združene liste, obelodani pismo z naslovom Tajnikarja ne damo, on je vlečni konj. O predlagani menjavi resorjev zapiše, da »bi bilo nerazumno tveganje menjati vlečnega konja v času, ko smo končno dočakali oživljanje gospodarstva«.