Poleg rednega poučevanja na šoli se je Seidl ukvarjal s številnimi področji znanosti, ki jih je sam razdelil na geologijo, seizmologijo, meteorologijo, botaniko in kulturologijo. Začel pa je s meteorologijo (in splošno biologijo), pri čemer je njegov članek »Napovedovanje vremena na znanstveni podlagi« verjetno prvi v slovenščini napisani meteorološki strokovni članek. Kasneje pa je sledilo še vrsto člankov s tega področja, npr. o klimi Krasa, podnebju Kranjske, dinarskogorskem fenu, iz katerih razberemo, da je bil Seidl tedaj eden od zelo razgledanih meteoroloških strokovnjakov. In je, čeprav nekaterih fizikalnih procesov ni popolnoma osvojil, med Slovence prenašal nova strokovna spoznanja, prikazoval klimatske značilnosti dežele ter močno prispeval k širitvi opazovanj in pravih strokovnih pogledov na dogajanja v ozračju. Istočasno kot z meteorologijo, ki je bila praktično njegovo vsakdanje opravilo (osnovne podatke je zbiral večkrat na dan), se je ukvarjal z geologijo in seizmografijo. S tega področja pa je bila daleč najboljša knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe (1907-1908), ki jo odlikuje Seidlovo dobro poznavanje tako splošnih pojavov kot zgradbe naših krajev, vsebuje pa tudi takrat povsem sveže poglede na nastanek Alp. Prav tako uspešno pa je bilo tudi njegovo ukvarjanje s potresi, kjer je organiziral mrežo opazovalcev in objavil nekaj zanimivih ugotovitev. Poleg tega pa so bila Seidlova dela napisana v pristnem slovenskem jeziku, ki je slikovito uvajal nove izraze. Takšno pa je bilo tudi njegovo delo s področja botanike »Rastlinstvo naših Alp« (1918).