Občasno pred bazo organizirajo bazar. Postavijo nekaj stojnic, iz peska vzniknejo nomadi in barantanja neveščim zahodnjakom prodajajo najnovejše rolexe za 20 evrov. Sam proces trgovskega natega izgleda precej standardno: oseba X gre nedolžno mimo stojnice in za drobec sekunde pogleda razstavljeno robo, na primer na razstavljeni rolex. V tistem trenutku mu iz rokava visi trgovec in mu prodaja uro za močno zmanjšano ceno, kot se pač za prijatelje spodobi. 30 evrov. Samo za njega, drugim bi jo prodal za dražje. Oseba X, zmedena in nevešča barantanja, se prijazno zahvali in poskuša nadaljevati s sprehodom. Taisti trgovec se mu nato oklene noge, jadikuje in ga roti, da je pripravljen znižati na 20 in da to dela prvič in zadnjič, samo zanj, ker sta takšna prijatelja. Osebi X je sedaj že malce nerodno, poskuša gledati stran in se čimbolj neopazno izvleči iz godlje, ko začne trgovec hlipati v njegovo srajco. Družina mu bo propadla, njegovi mali otročički z velikimi rosnimi očni bodo ostali brez hrane, ampak če je to cena, da proda uro za 15 evrov, potem pa naj bo. Med smrkanjem trgovca se osebi X spara srce, odpre denarnico in mu odšteje denar za uro. Še sekundo nazaj zlomljenemu trgovcu se sedaj nad glavo pojavi oblaček, v katerem piše »he he he …« In ko poskuša na poti iz bazarja naš možak uro naviti, mu v roki ostane gumb, odlepi se številčnica in veter odnaša šibko hlipanje taistega trgovca, ki visi iz rokava naslednji žrtvi.