Po državljanski vojni in grozljivem genocidu sem se vrnil v Ruando, kjer sem dobil nalogo, da uredim delovanje rezervata in turistične pisarne. Zelo težka naloga, saj sodelavcev ni bilo več. Nekateri so bili med pobitimi, drugi so pobegnili v Demokratično republiko Kongo. In medtem ko se je nova oblast trudila, da najde prostor za tisoče razseljenih ljudi v že tako prenaseljeni državi, sem moral poskrbeti za park goril. Spet sem moral prepričevati ljudi, da park potrebujemo. Le kako so se počutili vračajoči se begunci, ko jim je vlada sporočila, naj se naselijo drugod, saj je Ruanda prenaseljena? Gotovo so z grenkobo pomislili, da je kar desetina vsega ozemlja namenjena paši živali iz naravnih parkov. Po zločinskem iztrebljanju večinskega prebivalstva deželi tudi mednarodna skupnost ni bila več pripravljena pomagati, čeprav so gorske gorile del svetovne naravne dediščine … Leta 1999 je ljudski armadi uspelo ustaviti delovanje skrajnežev in večina prebivalcev se je lahko vrnila na domove. Izkoristil sem priložnost in organiziral čiščenje narodnega parka. Pospravili smo na tone odpadkov in tako pri živalih zmanjšali možnost okužb … Turisti so se počasi začeli vračati, toda denarja za varovanje goril, za nove čuvaje še vedno ni bilo dovolj.