Za prvega slovenskega anarhista šteje Franc Železnikar iz Ljubljane, ki se je najprej tolkel na barikadah pariške komune, leta 1884 pa so ga v Celovcu obsodili zaradi širjenja prepovedanih letakov in podpore organizatorjem atentata na ruskega carja Aleksandra II., niso pa mu dokazali povezanosti z dunajskimi anarhisti, ki so načrtovali državljansko vojno. Železnikar (zgodovina ga ima za prvega slovenskega socialdemokrata, kar je menda zelo potrlo Boruta Pahorja in Janeza Janšo) je dobil osem leta zapora, po pritožbi pa še dve leti pribitka. Med prestajanjem kazni v znameniti kaznilnici v Subenu v Gornji Avstriji ga je doletela cesarjeva pomilostitev, vendar je po prihodu iz zapora leta 1903 zagrenjen naredil samomor, ko se je v Trstu nad anarhističnimi idejami Mihaila Bakunina in Petra Kropotkina navduševal novinar Rudolf Golouh (starši so imeli gostilno pri Kopru, vendar jo je oče zaigral na kartah). Ta je izdajal udarna glasila, zaradi česar so ga izgnali iz tržaške pokrajine in se je zatekel v Milano (dobro je poznal Benita Mussolinija) kot sodelavec revij La Demolizione (Uničenje) in Il grido della folla (Krik množice). Pozneje se je Golouh kot socialist v Jugoslaviji boril za pravice delavcev in kmetov in bil kot delavski predstavnik do leta 1935 mariborski podžupan. Njegova hči Marina Golouh je bila prav tako novinarka in urednica (specialistka za gledališče in film), poročena s Titom Vidmarjem, sinom legendarnega Josipa Vidmarja, literarnega kritika, politika in soustanovitelja Osvobodilne fronte. Marina Golouh je bila druga žena Tita Vidmarja, prva je bila Erika Rebolj (njena sestra Renata je bila pesnica), hčerka predvojnega župana Slovenske Bistrice.