Zjutraj redko zajtrkuje in tudi kave ne potrebuje. Dnevno spije največ dve. Sladkosneda pa ni več tako, kot je bila včasih. »O, imela sem obdobje, ko sem žrla - ne jedla - sladoled tako, da mi je bilo vedno slabo. In potem ga nekaj let sploh nisem mogla videti ... Sedaj imam obdobje suhih keksov. Brez čokolade, brez nadeva, zgolj keks. Kakšni orehovi rogljički, domači mamini piškoti ... Ampak to dva ali tri na dan, več ne.« Sama peče piškote enkrat na leto, za božič, in sicer vanilijeve rogljičke po maminem receptu, peciva - strnjenke, tiramisuje - pa pripravlja takrat, ko ve, da jih bo kdo zagotovo pojedel, saj nase ne računa. »Jaz le poskusim, kakšen košček.« Zadnjič pa se je celo zjokala - rezanje čebule pač zahteva svoj davek. Ni zdržala, zato si je priskrbela ročni sekljalnik, kar pomeni, da noža in solz danes ni več. No, malček solzne so njene oči zaradi hrena, ob velikonočnem zajtrku na Koroškem. »Zbere se vsa družina. Takrat obvezno jem domačo šunko, hrenovo močko (koroška jed, op. a.), jajca in orehovo potico,« pove in se v mislih skrivnostno oblizne.