Včasih je bilo bistveno lažje frajariti. Dovolj je bila trda škatlica italijanskega marlbora, avtomatik, majčka iz ZDA, original leviske, plošča Pink Floydov v široki PVC-vrečki, kot da je bila kupljena ravnokar, in podobne cenenosti. Nisi mogel zgrešiti. Dalo se je tudi drugače. S citiranjem Cankarja, na primer. Naivno, a intelektualci, ki so se sklicevali nanj, so bili zame včasih a priori frajerji. Morda zgolj na ravni videza. Zato, ker je bil košato brkati in moško koščeni pisec tako podoben Docu Hollidayu ali kateremu od bratov Earp. Na neki davni okrogli mizi v Cankarjevem domu, menda edini, ki sem jo kadar koli obiskal, me je na to finto kupil celo Dimitrij Rupel. S tem, da je citiral Cankarja in da je nosil pulover, ne pa obleke in kravate, kar je bilo značilno za toge aparatčike, medtem ko so puloverje takrat nosili intelektualci oziroma še najbolj tipično kakšni poznavalci tundrskih lišajev iz poljudnoznanstvenih oddaj. No, danes ugotavljam, da ima ta gospod pač predvsem smisel za videz. Nesporen smisel. Da se je vedno znal obleči. Ko je bil zunanji minister, so bile tiste lahkotne poletne oblekice ter klobučki dejanski presežek in tudi zdaj, v teh dneh, na njegov bolj literarni videz nimam pripomb. Še več. Gospod je v tej svoji sposobnosti vživljanja po svoje zabaven. Kot kakega domačijskega nogometaša, ki je nekaj malega povohal rezervno klop velikega kluba, danes pa doma figurira kot nekdo na ravni Zidana, ga trenutno nosi poza zaslužnega politika, ki se je vrnil k literaturi, doajenska drža starega diplomatskega »šmekerja«, ki so mu domnevno jasni vse ukane, vsi vplivi ter svetovne geopolitične silnice, uzance, manire, tiha pravila, real političnost diplomatskih salonov. Zdi se mi, da deluje, kot da se postavlja tja nekam ob Kissingerja, če ne kar ob Churchilla. No, oni dan me je spomnil na to, da je kolega Nežmah zanj nekoč zapisal, da je zapadel v shizofrenijo in da so vidni znaki demence, ter je bil zaradi tega deležen tožbe. V intervjuju na RTVS je namreč mirno rekel, da mu je seveda jasno, da na Slovenijo pri urejanju odnosov s Hrvaško pritiskajo razne svetovne sile, vendar pa, da so to položaji, ko je pač treba vzdržati, da pogreša »pokončno držo« oziroma sposobnost izreči »odločen ne«. Ups?! Če je kateri slovenski politik imel priložnost za izstrelitev v svetovno ozvezdje oziroma za ta »odločni ne«, je bil to prav on, Rupel Dimitrij. Seveda v trenutku pristopa Slovenije h koaliciji voljnih – in ne pokončnih. Teren za veliko potezo je bil takrat naravnost idealen, na voljo so bili vsi pritiski, ki si jih pravi šampion želi, da ga naredijo še močnejšega, prav tako oder, žarometi in vsa pripadajoča infrastruktura. Je gospod Dimitrij to pozabil? Mislim, da ne. Samo jasno mu je, da si v neredu te deželice lahko vsak dan v paradoksu s prejšnjim dnem, pa ti tega zgolj zavoljo primernega sakojčka in z orehovimi rogljički v kristalu na bidermajerski mizi sozvočnega puloverčka pod njim nihče ne bo očital. Toliko bolj ne, če si poleg tega še iz kaste večnih domačijskih zmagovitežev. Gospoda Dimitrija na stare dni očitno zanima priti v zgodovinske učbenike kot velika kapaciteta, dejansko pa je videti, da ima bolj natančen pregled nad lastnim početjem gospodična La Toya. V resničnostnem šovu bi potegnil ta kratko. Prepoznali bi ga za tekmovalca, ki se spreneveda. Navijam za dan, ko se bodo politiki prisiljeni potegovati za glasove v resničnostnem šovu.