Onkološki inštitut je bil krajše obdobje resda brez paliativnega oddelka (vrata je znova odprl v tem tednu), saj so se tamkaj delujoči predstavniki različnih strok, člani multidisciplinarnega tima, vrteli v začaranem krogu; vzorec, ki ga ta riše vedno znova, se ponavlja na vseh koncih Slovenije. Bolniki, ki naj bi jih napotili v domače okolje, v hospic, dom za ostarele ali negovalno bolnišnico (ki jih pri nas ravno tako še vedno ni), namreč nemalokrat nimajo kam iti. »Tu sistem v celoti odpove! Izkušnje, ki jih imamo, so žalostne. Pri nas ostajajo bolniki, ki jih nihče, niti njihovi svojci, ne želi vzeti v svoje varstvo. Slovenija tega področja tudi zakonodajno nima urejenega – zdi se, da vsi z lahkoto mirno gledajo, kako bolnišnice privzemajo skrb, ki je nihče ne plačuje. To je rakava rana Slovenije,« je prepričana prim. Jožica Červek, ki zase pravi, da je na srečo po profesiji internistična onkologija, zato mora že zaradi svojega poslanstva spremljati bolnike v vseh fazah bolezni. Tako se je že pred leti prostovoljno začela izobraževati tudi na področju paliativne oskrbe, torej neprekinjene skrbi za bolnika vse do njegove smrti, kjer je v Sloveniji na lastno pobudo začela orati brazde, na katerih pa celovita strokovna prizadevanja še vedno niso obrodila tako, kot bi morala. »Slovenija v EU na področju paliative predstavlja črno luknjo, kar je zelo slabo za podobo naše države, zunanjo in notranjo.« V zadnjem času je res mogoče slutiti pospešena prizadevanja k ozaljšanju te podobe, saj Slovenijo k temu silijo tako priporočila Svetovne zdravstvene organizacije kot tudi priporočila članic EU, sprejeta že pred petimi leti. Vodstvo države pa bo posledice neurejenosti občutilo šele zdaj, v času skorajšnjega predsedovanja EU, ko tega madeža v skrbi za svoje državljane ne bo moglo zamolčati.