Svojci jih pričakajo na grobovih, kjer so shranjeni ostanki njihovih zemeljskih teles, ob kriptah, ki jih bogato okrasijo z barvitim cvetjem, predvsem z oranžnimi cvetovi ognjiča, ki ga v Mehiki imenujejo roža mrtvih, a tudi z lilijami, ki z opojnim vonjem dražijo daleč skozi zrak. Betonske pokrove osvetlijo z obiljem sveč in daritvami tistega, kar je imela pokojna oseba najraje: z njeno najljubšo glasbo (Nirvana in Eminem sta bila izbor pokojne duše, ki je umrla nasilno, od svoje ali tuje roke), najljubšimi jedmi, knjigami, pijačo, a tudi z miniaturnimi figurami, ki ponazarjajo njena ljubljena opravila, recimo ples, ljubezen, druženje z družino, hobije. Ne manjkajo niti ostra, močno aromatična kadila, saj naj bi po verovanju Indijancev duše zaznavale realnost živih samo prek vonja in zvokov, zato je tolikšna skrb posvečena glasbi, ki jo vrtijo ali igrajo na grobovih, in vonju hrane, cigaretnega dima, kadil, dišečega cvetja ter alkoholnih hlapov rezkega mezcala , alkoholne pijače iz agave, ki v Oaxaci slovi kot najboljša. Prvi dan se na grobovih zberejo celotne družine in tam preživijo noč do jutra. Dan mrtvih jim ne pomeni samo spomina na umrle, temveč tudi resnično druženje z njimi, zato se z dušami pogovarjajo, z njimi jedo in pijejo, se smejijo in zabavajo. A kakor pravijo antropologi, dan mrtvih tam pomeni še več od tega; ne samo spomin in druženje s pokojniki, temveč resnično srečanje dveh svetov, sveta živih in sveta umrlih, celo združitev obojega.