Surinamska oblast je začela veliko iskalno akcijo ob obali. Drugega junija je mali brodolomec zagledal helikopter nizko nad seboj, vendar je odletel, preden ga je mogel opozoriti nase. »Kričal sem, a med valovi me niso mogli videti.« V četrtek je obalna straža opustila iskanje. V petek popoldne je Rivano zagledal kopno in brcal, kolikor je mogel, dokler ga tok ni počasi naplavil na pusto obalo, polno školjk. Obležal je tam, cele ure ni čutil nog. Zvlekel se je do bližnjega gozda mangrovovcev in iskal ljudi. Nikogar ni našel. Začelo je deževati, zbral je vodo v dlani in pil. Tisto noč je tresoč se prespal, in ko se je zbudil, je ob njem spala divja mačka. »Zakričal sem, skočil, pograbil les in stekel nazaj v vodo.« Še en dan, v nedeljo, je veslal ob obali, dokler ga niso rešili ribiči ob gvajanski obali in ga predali gvajanskim oblastem, ti pa so ga pospremili k družini. »Vsi smo jokali od sreče,« je dejala 64-letna babica Eselien Malbons. »Po vsem, kar je povedal, da je prestal, lahko rečem le, da ga je pri življenju ohranil Bog.«