Vire za novo paradigmo lahko zaznamujemo kar z desetletji, v katerih so jih izdelali: gibanja šestdesetih, nova družbena gibanja v sedemdesetih, alternative iz osemdesetih. V nadaljevanju ponujam zelo okleščeno in mogoče tudi zelo površno shemo: bolj za spodbudo k razmišljanju in v podnet k podrobnejšim analizam. V šestdesetih je prišlo do revolucije vsakdanjega življenja v kombinaciji z množično politično mobilizacijo; v sedemdesetih so se gibanja zbirala okoli jasno določenih problemov splošnega pomena in delovala v kombinaciji z zunajparlamentarno opozicijo; v osemdesetih se je zgodila, recimo, kulturna revolucija v kombinaciji z revolucijo vsakdanjega življenja in množično politizacijo zunaj političnega establišmenta. Šestdeseta so bila globalno utopistična, sedemdeseta detajlistično realistična, osemdeseta kombinacija obeh "stilov". Tole sicer zbuja lažen vtis nekakšne zgodovinske teleologije ki se mu moramo ogniti, saj ne pelje nikamor. Če bi namreč mislili v shemi teza-antiteza-sinteza, bi morali za resnico sinteze razglasiti žametno kontrarevolucijo devetdesetih. Potem bi lahko kar opustili iskanje prvin za novo paradigmo v zadnjih štiridesetih letih. A bolj kakor te opisne značilnosti se zdi pomembno, da je pri vseh teh stilih obrazec "v kombinaciji z…": poleg "glavne" politične invencije novega polja zgodovinskih praks so pretekli "stili" vselej izumili tudi način, kako se v nekakšnem razmerju "neantagonističnega protislovja" artikulirati na obstoječi sistemski establišment. Za radikalne politike (npr. za politiko atentatov Rdečih brigad v Italiji ali Frakcije rdeče armade v Nemčiji) je bilo značilno prav to, da so opustile artikulacijo s sistemskim establišmentom posledica pa je bila, da bržkone prav iz tega razloga niso zmogle vzpostaviti novega polja političnih praks. Prav to isto logiko je z nasprotnim namenom uporabila izraelska vlada Ariela Sharona v boju proti Palestincem: pod pretvezo “boja proti terorizmu” je razbila upravni aparat palestinske avtonomije tako da so res ostali zgolj oboroženi deli palestinskega gibanja brez “artikulacije” na sistemski establišment (na izrazelsko državo, Združene narode itn.). Isto taktiko uporabljajo establišmenti centralnih držav v boju proti nasprotnikom neoliberalne politike, tako imenovanim “antiglobalistom”: kriminalizirajo jih v poulične razbijače in (zdaj tudi v) potencialne teroriste tako da je njihov edini stik z establišmentom policijski teror, z množicami pa senzacionalistično televizijsko poročilo. Zato je nemara bolj kakor invencija novih političnih praks ta čas kritično vprašanje, kako te prakse "kombinirati" z "artikulacijo na sistem", ne da bi jih požrla reprodukcijska mašina boja za kapitalizem s človeškim obrazom.