Komaj sem zadrževal solze sreče, ko sem se skupaj s pogumno četico slovenskih maturantov z avtobusom pripeljal pred mladinski hotel v Koebenhavnu, tam pa sta naju s slovenskimi zastavicami pričakala velika prijatelja naše deželice Herman in Inge. Hkrati me je bilo malce sram, ker smo jima nazaj mahali z danskimi zastavicami, kot bi bili najbolj kleni potomci Vikingov. Prepoznavni smo, sem razlagal maturantom, poglejte, otročički, nista nas pričakala ne s slovaško, ne z rusko, ne s slavonsko zastavico, ampak z našo, ki je celo grb imela na pravem koncu. Led je prebit, celo Evropa daleč na severu nas pozna, pregrade so porušene, železna zavesa odgrnjena. Edino, kar mi je kalilo trenutke neizmerne sreče in ponosa, je bilo vprašanje, kje, za vraga, sta Danca v Ljubljani, ki sta jo obiskala mesec dni prej, kupila zastavici. Sem sam preiskal prav vse ljubljanske trgovine, tudi tiste, ki prodajajo govedino, sekire in opremo za čebelarje, pa slovenskih zastavic nisem mogel dobiti. Le da mi je prodajalka v neki papirnici rekla, gospod, saj sem vam pred tremi leti prodala zadnjih osem zastavic, kaj pa delate z njimi, jih morda jeste? Dajte no, malce bolj skrbno ravnajte z največjim narodovim in državnim simbolom! Potem pa sem zvedel bolečo resnico. Herman in Inge sta zastavici kupila sredi Koebenhavna! Pa ne zadnji dve, imajo jih na kile, majhne in velike, papirnate in platnene, na palčki in brez, s stojalom, pa plastificirane... Da o srdu, ki me je preveval, ko sem se na lastne oči prepričal, da Danci res tržijo mojo zastavo, ne govorim. Si predstavljate, da med razglednicami, stotinami drugih zastavic povsem nepomembnih banana državic in zastavicami svetovnih imperialistov, med hotdogi s kečapom ali majonezo, tik ob sladoledu in pečenih rebrcah, med vikinškimi čeladami in kipci malih morskih deklic plapolajo naše zastavice za krono in pol. Ali si je to naš narod zaslužil? Kaj pa briga Dance, če mi ne delamo in prodajamo naših zastavic, razen tistih plaht za potrebe državnih praznikov, ki jih obešamo, ker je za neobešanje zagrožena huda kazen. Mi smo že zdavnaj preboleli otroške bolezni velikodržavnega napuha. Resda smo, ko je bila Juga še živa, imeli papirnatih zastavic na pretek, da smo kot pionirčki lahko mahali tovarišu Titu in vzhodnonemškemu predsedniku Ulbrichtu, ki nam je iz odprtega vozečega avtomobila v glave metal značke DDR, in dobro vemo, kam nas je to pripeljalo. To je bilo še v gnilem sockomunizmu in tega se mi ne gremo več! Mi smo sodobna evropska, razvita in (po)znana država, ki se ji ni treba bahati z zastavicami in jih obešati ob vsakem družinskem prazniku, kot to počno Danci. Da bi jih prodajali ob pleskavicah in pomfriju, pa nam ne pride na misel. Zato je treba z ostro diplomatsko noto opozoriti Dance, naj nemudoma prenehajo tržiti naše simbole in služiti na naš račun. Toliko ponosa in domoljubja pa že premoremo.