Alojz je bil čebelarski samouk. Da se je učil na svojih napakah, pravi. V ljubljanski čebelarni, v kateri so prodajali opremo za čebelarje, je kupil prvo literaturo, ki jo je bilo takoj po drugi vojni moč dobiti. Njegova prva knjiga o čebelah je bil "Nauk o čebelarstvu" Antona Janše, izdan leta 1922 v Ljubljani, druga pa "Naš panj" Antona Žnideršiča, po katerem se imenujejo AŽ panji. Takrat je pokupil tudi vse številke čebelarskega glasila Slovenski čebelar, ki so bile na voljo. Slovenski čebelar je začel izhajati leta 1897, njegov najstarejši izvod, ki ga skrbno hrani, pa se ponaša z letnico izida 1921. Dichlberger je čebelar pol stoletja, prav toliko časa pa tudi redni naročnik na Slovenskega čebelarja, na kar je še posebej ponosen. Celo tako zelo, da se je veliko naukov iz tega glasila naučil kar na pamet. Med drugim tudi, kako je njegov prvi urednik Frančišek Rojina dejal, da so čebelarji ali idealisti ali materialisti ali znanstveniki. "Rojina je menil, da takrat, torej na prelomu tega stoletja, med slovenskimi čebelarji ni znanstvenikov. Materialisti so tisti, ki čebelarijo zaradi denarja, idealistov pa je največ. Tudi jaz sem med njimi," pravi Alojz, ki je prepričan, da se čebelar lahko le rodi in da ni nikogar moč prisiliti v delo s čebelami. Zato tudi razume svoje štiri hčerke in tri sinove, od katerih se ni noben odločil za čebelarjenje. Upa pa, da bo šel po njegovi poti vsaj kateri od vnukov, tudi zato, ker ve, da se je od čebel moč marsikaj naučiti. "Pri čebelah vladata red in pridnost, lenobe ni niti za vzorec. Velikokrat sedim v bližini čebelnjaka in jih opazujem. To me zelo pomiri. Ne nazadnje pa čebelarji v življenju z naravo prefinjenjeno razvijemo čutila, da takoj opazimo spremembe v obnašanju čebel. Če namreč čebelar ni dovolj pozoren ali pa je malomaren, se lahko kaj hitro zgodi, da mu umre družina, kar je zanj najhujša nesreča. Tudi meni se je enkrat to zgodilo po lastni krivdi in tega si še vedno ne morem odpustiti, pač pa se počutim kot morilec," je samokritičen.