Na kratko ponovimo, kaj določa sedanja ustavna ureditev. Parlament najprej voli mandatarja, na njegov predlog pa nato parlament imenuje ministre, pri čemer je predvidenih več krogov. V zadnjem krogu je predvidena možnost glasovanja o posameznih kandidatih za ministre. Po Jambrekovem predlogu bi bil sistem krajši: predsednik države bi po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin parlamentu predlagal mandatarja, slednji pa listo kandidatov za ministre. Odpravljen naj bi bil institut predstavitve ministrskih kandidatov delovnemu telesu državnega zbora. Glasovanje o predsedniku vlade in o ministrih bi v parlamentu potekalo v svežnju in javno, vlada pa bi bila izvoljena, če bi dobila podporo večine vseh poslancev ali 46 glasov. Po prvotnem predlogu notranjega ministrstva sta bila za oblikovanje vlade predvidena le dva kroga. Če v prvem predlagana vlada ne bi dobila potrebne večine, bi bilo na voljo štirinajst dni za predlaganje novega mandatarja. Za drugi krog bi poleg predsednika države lahko predlagali svojega kandidata še poslanske skupine in najmanj deset poslancev. Parlament bi najprej glasoval o predlogu predsednika države, potem pa o drugih predlogih. Če tudi potem vlada ne bi bila izvoljena, bi sledila razpust parlamenta in razpis novih volitev. Predlagana je bila torej ukinitev tretjega kroga oblikovanja vlade, pri katerem za izvolitev mandatarja namesto večine vseh poslancev (ali 46 glasov) zadošča večina opredeljenih glasov. Ta rešitev je v vladi pa tudi v pravni stroki naletela na precej neodobravanja, saj bi pomenila, da bi se iz naše prakse posredno odpravila možnost oblikovanja manjšinske vlade. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je tovrstno rešitev kritiziral v javnem pismu, je med drugim dejal, da gre za veliko slabost, kajti »ustava se ne dela za vsak politični trenutek sproti, ampak dolgoročno. Če si je v trenutnih političnih razmerah pri nas delovanje manjšinske vlade težko predstavljati, to še ne pomeni, da je modro iz ustave vnaprej izključiti to možnost za kdaj kasneje. Poznajo jo povsod, le mi naj bi se ji vnaprej odrekli«. Očitno je opozorilo zadoščalo, saj je vlada na četrtkovi seji spremenila svojo prvotno različico ter dodala tudi tretji krog glasovanja, s čimer je ohranila možnost oblikovanja manjšinske vlade. Do njenega oblikovanja pride v primeru, ko se ena ali več parlamentarnih strank odloči za vzdržanje pri glasovanju oziroma s svojo pasivnostjo omogočijo izglasovanje vlade z večino opredeljenih poslanskih glasov (se pravi, da je več glasov za kot proti, vzdržani glasovi pa se ne štejejo). Takšna vlada v svojem mandatu običajno opravlja projektne naloge, za katere si lahko zagotovi glasove v parlamentu. Stranke, ki so z vzdržanjem omogočile formiranje manjšinske vlade, ji praviloma omogočajo delo s tem, da se vzdržujejo tudi pri njenih zakonskih in proračunskih predlogih seveda pa jo pri tem lahko držijo za besedo (programsko deklaracijo oziroma politične obljube), ki jim jo je dala ob formiranju v zameno za njihovo vzdržanje.