Pravkar je z Mladine klical Jani, če bom odgovorila pismu bralca. Ne, ne bom. Enkrat sem že - kot znak moje naklonjenosti pismom bralcev je enkrat čisto dovolj. Več pa ne bom. Ne rečem, da mi prostodušnost, s katero moj kdo-ve-zakaj jezni bralec pripoveduje o samem sebi, ni simpatična. Ampak človek se je skliceval na dejstva! (Da je vsa dejstva po vrsti zgrešil, sem že napisala v pismu, zato tu postavljam v oklepaj.) Ne meni o dejstvih, prosim. Hočem reči, nikomur, ki dela v medijih, ne. Če kdo, potem pač mi vemo, kaj je z dejstvi. e res, da so se starejši ljudje na to navadili, in zdaj iz navade pač ponavljajo. A mi, ki delamo in živimo danes, pač vemo bolje. Čeprav ne odkrivamo nič novega. Je že Nietzche pisal o tem, kako je prepričanje, "da mimo naših tveganih in nevarnih poizkusov obstaja nekaj (bog, vednost, resnica,...), kar bo, če bomo le pravilno opravljali rituale, vstopilo in nas rešilo", največja laž. No, napisal je najdaljša, ker pač najdlje traja. In najdlje seže. Celo do interneta je segla, in povzročila pravo paniko, češ, da od prevelike doze informacij, ki jih tam dobimo, ne bomo več mogli prepoznati "resnice". Sami uporabniki so se odzvali pragmatično: čemur imajo stari navado reči objektivnost, je kvečjemu lahko informirana subjektivnost (preden spet pride komu na misel, da bi namigoval, da si zmišljujem: o tem piše v zadnjem Mzinu Vuk Čosič, v Wired 3.09 US, str. 127 in naprej pa Jon Katz).