V vsakem tujem kraju ti ponavadi dobro dene, če je v bližini nekdo, ki zaznava okolico z drugačnimi očmi kakor ti. To je še posebno zanimivo, če si v tem kraju prvič. Odločil sem se, da bom to priložnost izrabil, in zato sem potrpežljivo čakal in se poigraval z mislijo, da bi se pridružil Bojanu, ko se naslednjič prikaže. Kot ponavadi ni trajalo dolgo, da se je s svoje odisejade primajal z naročjem, polnim sirov. Mirno se je usedel in medtem ko je opravljal ritual s hrano in travo, sva se pogovarjala o mestu in njegovi zgodovini. Moram reči, da je spadal med tiste, ki jim trava čute popolnoma zbudi, in ne med one, ki so po njej povsem zaspani. Videlo se je, da se z vsakim novim dimom bolje počuti. Bil je čedalje bolj sproščen in vsak grižljaj mu je očitno bolj teknil. Ko je použil svojo porcijo, se je znova pripravil na pohod. Previdno sem ga vprašal, ali se mu lahko pridružim, in seveda ni imel nič proti. S počasnimi koraki sva se odpravila do avtobusnega postajališča. Očitno mu je bilo hitenje tuje, in zato se meni, ki se naglici že po naravi raje izognem, ne bi moglo goditi bolje. Sploh pa sem še vedno čutil posledice lagodnih dni v postelji.