Spoštovana gospa psihiatrinja, postavljam vam vprašanje o moji bolezni in njeni obravnavi. Imam 28 let. Doštudirala sem kemijo in nato šla v Veliko Britanijo, da bi tam opravila doktorat. Pred dvema letoma sem zbolela. Moja diagnoza je shizofrenija, prva epizoda. Tam sem obiskovala psihiatra. Poklicala sem ga lahko katero koli uro dneva. Po najinem dogovoru se je povezal z mojim mentorjem, da so mi olajšali delo in študij. Vsi skupaj so se zelo trudili z mano in res sem si neverjetno opomogla. Psihiater mi je počasi zmanjševal nevroleptik in zadnje mesece sem bila brez vsake terapije. Redno sem ga še naprej obiskovala in zelo se mi je posvečal, vzel si je po uro in več, da sva se o vsem temeljito pogovorila. Svetoval mi je, da si po vrnitvi v Slovenijo poiščem psihiatra, in mi napisal izvid zanj. Po začetnih težavah z iskanjem sem našla mlajšega psihiatra, ker sem domnevala, da bo strpnejši in manj tog kot starejši. Res je zelo vestno prebral izvid. Potem mi je povedal, da je shizofrenija kronična motnja in jo je treba vse življenje zdraviti. Takoj mi je uvedel zdravila, a jih nisem najbolje prenašala. Naročal me je kar pogosto in iskal primerno zdravilo. Kaj si jaz mislim o zdravljenju, sploh ni bilo pomembno. Mojega sodelovanja nisva nikoli omenjala. Sklenila sem, da tako ne morem živeti, in nehala obiskovati psihiatra in osebno zdravnico, ker tudi ona ni razumela, da tako ne gre, in je samo ponavljala, da če psihiater tako reče, tako mora biti, ker je to najbolje zame. Vprašala sem se, ali nisem jaz tista, ki bi lahko vedela, kaj je zame najbolje, če bi zdravnik stal ob strani meni, ne pa bolezni. Torej, kakšen bi bil vaš nasvet zame in hvala zanj.