Veliki intervju z direktorjem obveščevalne službe ministrstva za obrambo dr. Dimirjem Črnčecem je nekaj posebnega že preprosto zato, ker doslej z njim intervjuja še ni bilo. Tudi priložnost je posebna, saj je v intervju privolil ob izdaji knjige Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi, ki je nastala na podlagi njegovega doktorskega dela. Zato je debata tekla predvsem o teoretični plati obveščevalne dejavnosti. Kljub temu smo mu postavili kar nekaj vprašanj, ki niso neposredno povezana s knjigo. Odgovori so pričakovano previdni, a vendarle povedo dovolj. Recimo odgovor na vprašanje o tem, kako v Sloveniji vohunijo kitajske obveščevalne službe. Bralcu je dr. Črnčec ponudil tudi preprosta navodila, kako se zavarovati pred nepooblaščenim vdorom v mobilni telefon.Najprej hvala za intervju. Ste prvi direktor obrambne obveščevalne službe v slovenski zgodovini, ki daje intervju. In zdaj, ko ste opravili doktorat, tudi prvi direktor s takšnim akademskim nazivom.Če pošteno povem, niti nisem preverjal za nazaj. Današnji pogovor pa je po mojem mnenju dobra priložnost, da kakšno rečemo o sodobnih obveščevalnih trendih, s katerimi sem se ukvarjal v zadnjem desetletju tako na teoretični kot praktični ravni. Kar se tiče moje akademske izobrazbe, upam, da bo tega v prihodnosti več. To bo v dobro te službe, kot tudi na splošno za to dejavnost v Sloveniji. Mislim, da bo čez kakšno desetletje celo nekakšen imperativ.Na naslovnici vaše knjige je fotografija štirih modrih opic. Doslej sem mislil, da obstajajo tri modre opice – nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne govorim. Vaša četrta opica ima roke prekrižane v naročju. Kaj nam sporoča? Da nič ne dela?Natanko to. Nič ne dela. To je bila ideja gospoda, ki se je oblikovalsko ukvarjal z zunanjo podobo knjige in sem mu zelo hvaležen. Mislim, da vse te štiri opice ponazarjajo tudi obveščevalno-varnostno dejavnost. Tista »nič ne delam« ima nekako dvojni pomen. Tudi ko drugi ne delajo, mora biti obveščevalno-varnostna dejavnost budna, oziroma ko mislijo, da nič ne dela, dela, vendar se to ne vidi oziroma vidijo redki poučeni.V knjigi govorite o novi obveščevalni paradigmi, ki ima za seboj sedem korakov. V enem od teh omenjate, da morajo službe danes tekmovati s ponudniki informacij, ki so zelo hitri, recimo internet ali televizija. Način dela obveščevalnih služb je tradicionalno gledano bistveno počasnejši. Kako se lahko slovenska obrambna agencija sooči s tem izzivom?To je ena izmed ključnih zgodb, s katerimi se soočajo vse obveščevalne službe. Nikoli v preteklosti ni bilo na razpolago toliko informacij, kot jih je danes. Na začetku devetdesetih sem iskal diplomske naloge o obveščevalni dejavnosti na Višji šoli za notranje zadeve. Takrat je bila težava napisati solidno seminarsko nalogo. Danes je hipertrofija teh informacij. Ključni izziv ostaja, kako posredovati naročniku oziroma uporabniku prave informacije v pravem času, da bo lahko sprejel pravo odločitev. Del te zgodbe je seveda tudi obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo, ki je primarno odgovorna za spremljanje razmer na območjih, kjer deluje Slovenska vojska. Na teh območjih je še toliko pomembneje, da imajo naši pripadniki prave informacije v pravem času. Informacija, pridobljena na nekem kraju, mora biti takoj posredovana ljudem, ki jo lahko tam uporabijo. Pomembno je, da pride tudi v Ljubljano v nadaljnjo obdelavo, še pomembneje pa je, da pride do uporabnika, ki jo v tistem trenutku potrebuje. Nabor sedmih trendov znotraj nove obveščevalne paradigme govori ravno o tem, kaj se je spremenilo. Eden ključnih izzivov je potreba po pridobivanju dokazov, ki imajo forenzično vrednost. Torej, kaj se je zgodilo? Prej smo imeli ocene, prognoze, napovedi. Širše, bolj odprte možnosti seznanjanja naročnika, kaj se je zgodilo oziroma kaj se bo zgodilo. Zdaj je ta zahteva povzdignjena že skoraj na raven dokazne vrednosti v kazenskem ali predkazenskem postopku. Konkretno imam v mislih brezpilotna letala, ki omogočajo sliko z bojišča v realnem času povsod po svetu vsem, ki spremljajo zadevo. Dostavljajo se podatki o tem, kar se na terenu v tistem trenutku dogaja. Informacije znajo biti za uporabnike na najnižji ravni zelo pomembne. Velik preskok v razumevanju delovanja varnostnih in obveščevalnih služb je tudi, da ima danes tisto, kar so bili nekoč taktični dogodki, lahko strateške implikacije. Primer: poboj civilistov v Haditi v Iraku ali pa prestrelitev Korana sta imela takšne implikacije v medijih in javnosti, da se je bil vrhovni poveljnik ZDA dolžan odzvati. Torej je vojak v neki operaciji lahko hkrati del strateške zgodbe.V knjigi ste zapisali, da je kar 90 odstotkov informacij obveščevalnih služb pridobljenih iz javnih virov. Kar pomeni, da v bistvu pregledujete medijske objave. To je administrativno delo, ki zahteva nadaljnjo vsebinsko analizo. Torej je pregled medijskih objav tisto, kar najbolj obremenjuje službe. To bi lahko prepustili zunanjim izvajalcem, sami pa kadrovske vire usmerili v klasično obveščevalno delo. Kot sem prebral, je samo 9 odstotkov podatkov pridobljenih s specialnimi metodami.Večkrat se poskuša pridobiti podatek, koliko je v delu obveščevalnih služb splošno dostopnih informacij. Podatek, ki ste ga omenili, je Dedierjev. Kakšno je to razmerje, si ne bi upal trditi čez palec. Zagotovo pa velik del informacij prihaja iz javnih virov.Kot direktor obveščevalne službe zagotovo veste, kolikšen je ta delež pri vas.Velik del informacij prihaja iz javnih virov. Še pomembnejše pa so informacije, ki jih dobimo z delovanjem v okolju samem. Če govorimo o mednarodnih operacijah, si ne predstavljam, kako bi se izvajale samo na podlagi javnih virov. Torej je treba biti del okolja, v katerem si in v katerem delujejo pripadniki Slovenske vojske.Vam je na tak način uspelo obveščevalno pokriti vsa območja, kjer deluje Slovenska vojska? Vsaka enota ima, kot vem, tudi svojega obveščevalca. Dvomim pa, da vam je z lastno agenturno mrežo uspelo pokriti, recimo, Afganistan.Odprli ste še enega izmed temeljev nove obveščevalne paradigme. To je mednarodno sodelovanje na obveščevalno-varnostnem področju. Velika pridobitev članstva v Natu in EU je bila, da lahko po letu 2004 polnopravno sodelujemo in izmenjujemo podatke. Seveda so ključni podatki o območjih, kjer delujejo naše sile. Bilo bi preveč ambiciozno trditi, da lahko z lastnimi viri pokrijemo ta območja, tudi Čad v preteklem obdobju. Tu pride do pomena ta dimenzija mednarodnega sodelovanja. Na forumih direktorjev obveščevalno-varnostnih služb v Natu se srečamo dvakrat na leto, v EU enkrat na leto. In takrat je mogoče v neposrednem pogovoru izmenjati izkušnje ali se dogovoriti za kakšno sodelovanje. Podpora konkretni operaciji je torej odvisna od kraja operacije in števila ljudi, ki so tam.V preteklosti ima OVS pomembno afero zaradi mednarodnega sodelovanja. Gre za afero Sava, ko je vaša služba ameriški dala na razpolago svojo agenturno mrežo v Srbiji v letih 1999 in 2000. To je potem prišlo na dan. Se tovrstno sodelovanje še dogaja ali pa slovenske službe zdaj vendarle ščitijo svoje agenturne mreže in s tujimi službami delijo samo pridobljene informacije?Mednarodno sodelovanje v sodobnem okolju temelji na načelu vzajemnosti. Partnerski odnos je torej temeljno vodilo tega sodelovanja. Ni pomembno, kako velik ali majhen si, pomembno je, da gre za odnos enakopravnih partnerjev.Enakopravnost bi torej pomenila, da je tudi ameriška služba dala Sloveniji na razpolago svojo agenturno mrežo?Ne bi si upal delati takšnih sklepov na podlagi zgornjega odgovora (smeh).Drugi pomembni zgodbi s področja mednarodnega sodelovanja smo bili priče pred dvema letoma. Sova, druga slovenska tajna služba, je v okviru sodelovanja z nemško službo prisluškovala mednarodnemu optičnemu kablu pod Ljubljano in sledila komunikacijam držav južno od Kolpe. Kako ste v OVS spremljali to dogajanje in kakšne ukrepe ste sprejeli?Obveščevalno-varnostna služba je svoje naloge izvajala v skladu s predpisi in bo tako delovala tudi v prihodnje. To velja za vse zvrsti obveščevalnega dela.Ni bilo pričakovati, da boste dali drugačen odgovor. Pa vendar tudi OVS izvaja spremljanje mednarodnih sistemov zvez, zato se vas to vprašanje tiče. Janezu Janši in Ivu Sanaderju so prisluškovali brez odredbe sodišča, kar bi lahko bilo ustavno sporno. Jon Steward je nekoč dejal, da so teroristi res napadli ZDA, ampak ljudem niso vzeli svobode, prostosti, državljanskih pravic, ne, te jim lahko odvzame samo državni tožilec John Ashcroft. V svoji knjigi veliko govorite o spoštovanju človekovih pravic. Kakšen je vaš osebni sistem vrednot?Mislim, da je to ključno vprašanje, zato mu tudi posvečam tolikšno pozornost. Človekove pravice in svoboščine so tista ključna podstat, na kateri mora temeljiti obveščevalna dejavnost v svobodni demokratični družbi. In če se pogovarjamo o svobodi in varnosti, to nista termina, ki se izključujeta. Treba je zagotoviti ustrezno raven ene in druge. Če se vrnem k primeru Iraka, vidimo, kakšno je bilo razmerje. Prej je bila nekakšna varnost, pa ni bilo svobode. Danes naj bi bila svoboda, vidimo pa, kakšna je varnost. Na vseh institucijah demokratične države je, da tehtajo razmerje med svobodo in varnostjo. V Sloveniji imamo veliko število različnih institucij, ki nadzirajo obveščevalno dejavnost. Glede vrednot pa takole: mislim, da morajo biti vsi ljudje, ki vstopajo v sodobno obveščevalno službo, pri svojem usposabljanju deležni tovrstnega izobraževanja, in to mi tudi prakticiramo.Ali osebno menite, da je pravilno, če direktor sam odloča o prisluhih na mednarodnih sistemih zvez, ali pa bi moralo tudi to biti prepuščeno v odločanje sodišču?Zdaj se že dotikava predlogov za normativno nadgradnjo obstoječega sistema v Sloveniji. Še prej pa bi rad rekel, da smo lahko ponosni, da po 11. septembru 2001 v Sloveniji nismo podlegli evforiji vojne proti terorizmu. Sam sem sploh nasprotoval temu terminu. V Sloveniji je terorizem kaznivo dejanje in en kup drugih dejanj, povezanih s tem. To je varnostna grožnja, za katero vemo, kako se z njo soočamo. To počne primarno policija, obveščevalne službe pa lahko zaznajo potencialne grožnje. Torej, nismo podlegli evforiji povečevanja pristojnosti obveščevalnih služb ali nasploh varnostnih struktur in smo ohranili zmernost.Kar se tiče konkretnih posegov teh služb, pa bi spomnil na ustavno odločbo glede ukrepov policije, kjer je v zakonu pisalo, da lahko direktor policije odobri določene ukrepe. Ustavno sodišče je takrat to določbo v zakonu o policiji odpravilo in jo dvignilo na raven tožilstva oziroma preiskovalnega sodnika. Kaj pa glede konkretne pristojnosti, da direktor obveščevalne službe odloča o prisluhih na mednarodnih sistemih zvez?V takšnem primeru bi lahko pogledali primer v ZDA, kjer imajo tako imenovani zakon FISA, ki govori o posebnem tribunalu, ki odloča o spremljanju sistemov zvez za tako imenovane tujce.Omenili ste problem tako imenovanega outsourcinga v obveščevalni dejavnosti. Ali to pomeni, da tajne službe tudi agente, tako kot čistilke, najemajo pri zasebnih agencijah?Osebno sem zelo kritičen do prakse outsourcinga, ker menim, da je obveščevalna dejavnost ena izmed ključnih državotvornih dejavnosti vsake države. In tako mora tudi ostati. Vidimo pa, da v zahodnem svetu prihaja do outsourcinga obveščevalne dejavnosti. Javno objavljena poročila v ZDA kažejo, da naj bi bilo 70 odstotkov obveščevalne dejavnosti pridobljenih s tako imenovanim zunanjim pridobivanjem.Kako je to videti v praksi?Domnevam, da uradne institucije, ki so zadolžene za obveščevalno dejavnost, delujejo po podobnem načelu, kot to velja za zasebna vojaška podjetja. Torej gre za pogodbeno razmerje med neko uradno strukturo in neko organizacijo, ki izvaja storitve za to strukturo. Tukaj se seveda takoj postavi vprašanje nadzora nad tem pogodbenikom.Katere obveščevalne zvrsti pa naj bi se prepuščale zunanjim izvajalcem?Kot je razbrati iz javno dostopnih podatkov, naj bi bil to trend na vseh področjih. Po mojem mnenju je ključno vprašanje, kdo in kako to nadzira.Še ena težava, s katero se danes soočajo obveščevalne službe, je prevelika količina podatkov, ki jih je mogoče pridobiti s sodobno tehnologijo. Obdelati te podatke je pravi izziv za zaposlene v tajnih službah. Samo sistem na Bavarskem dvoru v Ljubljani je ob »dobrih dnevih« menda dal po 8000 zadetkov, ki jih je bilo treba pregledati, zato je Sova angažirala še tri upokojene delavke. Kakšna orodja imate na voljo za selekcijo velikega števila podatkov?Sestavni del sodobne obdelave podatkov so ustrezna analitična orodja in ustrezno usposobljeni posamezniki. Večina programske opreme se dobi na trgu.Kako pa je s finančnimi sredstvi OVS? Sovin proračun je objavljen, proračun OVS pa ni znan.Naš proračun je vključen v proračun ministrstva, ni pa navzven natančno specificiran. Plače so recimo sestavni del plač v ministrstvu, in tako naprej po vseh postavkah.Torej vam uspeva ostati bolj tajni kot Sova. Poleg tega ste se v zadnjem desetletju, po aferi Sava, izognili tudi večjim aferam. Kako to?Naša služba je od leta 2000, ko se je začel proces približevanja zvezi Nato, sistematično sodelovala na področju varovanja tajnih podatkov in ravnanja z njimi. Ta dinamika in zelo jasno definirana naloga podpore pripadnikom vojske na mednarodnih operacijah in misijah sta nam omogočili, da smo se osredotočili na svoje naloge.V knjigi pišete o problematiki sodobne vohunske tehnologije, ki je za razmeroma majhen denar dostopna na prostem trgu. V Sloveniji se veliko špekulira o tem, da s takšno tehnologijo razpolaga tudi kakšna politična stranka. Je civilna družba dejansko ogrožena zaradi te tehnologije v nepooblaščenih rokah?Ne bi si upal trditi, da je civilna družba ogrožena. Želel sem opozoriti, da so državne obveščevalne strukture pod zelo jasnim nadzorom, medtem ko imamo precejšnje sivo polje zasebnega sektorja. Tehnologija je tako napredovala, da so možnosti državnega nadzora nad tehnološkimi rešitvami manjše, kot so bile v preteklosti, in je zaradi tega izpostavljenost večja. Raznorazna tehnologija je prosto dosegljiva na trgu za relativno majhen denar. In kakšne so varovalke oziroma ukrepi za zaščito? Najbolj so dostopni preventivni ukrepi. Eden je ozaveščanje posameznikov. Upam, da bo tudi ta pogovor pripomogel k zavedanju, da tehnologija tukaj je, lahko se jo uporabi, lahko pa se jo tudi zlorabi. Ne nazadnje tudi statistika informacijskega pooblaščenca z vidika prijavljenih kršitev varstva osebnih podatkov kaže, da je več kršitev v zasebnem sektorju kot pa v javnem. Ne bi si upal špekulirati, koliko je takšnih stvari, ki so neprijavljene. Če se lotimo še vprašanja videonadzornih sistemov, odpremo novo dimenzijo. Samo v Veliki Britaniji je na primer na milijone videonadzornih sistemov in postavlja se vprašanje, kdo upravlja podatke o gibanju državljanov.Omenili ste samozaščitno delovanje. V Sloveniji pogosto slišimo o strahovih prisluškovanja po mobilnih telefonih. Kako se lahko državljan zaščiti pred takšnimi vdori?Po mobilnem telefonu, ki ima aktiviran bluetooth, je mogoče na način, ki ga uporabnik telefona ne zazna, vzpostaviti stik z njegovim telefonom in prenesti podatke na telefon ali z njega podatke skopirati. S SMS-sporočilom s kakšno neznano vsebino je mogoče prek tako imenovanega spy phona (vohunskega telefona, op.p.) naložiti program, ki potem javlja lokacijo telefona ali pa samo vsebino s telefona. Podobno kot na internetu tudi pri mobilnih telefonih odpiranje strani z neznano vsebino omogoča ali povečuje možnost, da bomo deležni napada bodisi na naše osebne podatke ali zmogljivosti.Ali vi kot zasebnik ravnate temu primerno?Poskušam biti varnostno ozaveščen pri vsakodnevni uporabi informacijske tehnologije.Pravite, da je današnja široka dostopnost informacij omogočila, da določene skupine ali posamezniki te informacije zlorabljajo. Lahko postrežete s kakšnim primerom?V uporabi je izraz asimetrična soodvisnost. Po napadih na ZDA 11. septembra se je ugotovilo, da so storilci uporabljali internet kot sredstvo komuniciranja ali celo izmenjave informacij. Torej je bila tehnologija, ki je namenjena pozitivni uporabi, zlorabljena v takšne namene. Ampak to je usoda vsake tehnologije.Obveščevalna dejavnost v zasebnem sektorju naj bi bila še posebno v razmahu. Prihaja do vohunjenja tako med podjetji kot vohunjenja držav proti tujim podjetjem. Slovenija ni nobena izjema. Po podatkih, ki sem jih pridobil, se slovenske službe intenzivno ukvarjajo s pojavom tako imenovanih novinarjev iz Kitajske, ki prihajajo v naša podjetja kot novinarji, direktorji jim ponosno razkazujejo proizvodnjo in se s tem odprejo tuji tajni službi. To je zadeva, pri kateri imajo protiobveščevalne težave vse evropske tajne službe?V knjigi sem poskušal obdelati vse dimenzije, o katerih govorite. Bodisi konkurenčni boj med podjetji bodisi v primerih, ko prodoru na tuje trge pomaga država in to počne tudi s pomočjo ustrezne obveščevalno-varnostne zagotovitve. To se da razbrati iz zakonodaje, kjer imajo določene službe zapisano, da spremljajo ekonomsko situacijo ali da izvajajo svoje delo v okviru določenih ekonomskih interesov. Kar se tiče uporabe različnih zmogljivosti ali človeških virov za obveščevalno dejavnost, pa bi to ponazoril na primeru, o katerem ste prej govorili. Konkretno se o njem ne morem opredeljevati, ampak kot je zloraba rdečega križa v vojaškem oboroženem spopadu jasno normirana, to velja tudi za vaš poklic.Za Jugoslavijo je veljalo, da je imela dobro razvito protiobveščevalno dejavnost. V samostojni Sloveniji pa naj bi se po mojih podatkih ta segment zelo zanemaril. Bi se strinjali s to oceno?Med temami za razpravo, s katero poskušam zaokrožiti slovensko obveščevalno-varnostno področje, podpiram pobudo, da bi bilo treba odpreti razpravo o zagotavljanju protiobveščevalne zagotovitve državi Sloveniji. Mislim, da je na tem področju možna resna strokovna razprava, kje smo danes in kam bi radi šli.Kje smo danes?Na tem, da bi bilo dobro imeti razpravo za jutri.Kakšna pa je varnostna kultura uporabnikov obveščevalnih informacij v Sloveniji? Če se za hip vrneva k prisluhu telefonskega pogovora med Sanaderjem in Janšo, je o tej zadevi po telefonu in iz tujine razlagal uslužbencu javne televizije nekdanji premier Anton Rop, ki je bil prejemnik te informacije Sove.Konkretnega primera ne morem komentirati. Kar se tiče splošne varnostne kulture, pa bi izpostavil samo dejstvo, da je v resoluciji o strategiji nacionalne varnosti med osmimi temelji tudi informacijski in je zapisana varnostna kultura kot takšna. Meni se je to zdelo vedno znova pomembno in to dimenzijo poudarjam tudi na svojih predavanjih in v pogovorih.OVS je služba, ki ima nalogo zagotavljati obveščevalne storitve za potrebe obrambnega sistema. Imate pa znotraj službe tudi kriminalistična pooblastila. Ali menite, da je vaša služba naredila vse, kar je potrebno, v zadevi Patria? Za policijo vemo, da je zamudila 15 mesecev od prve depeše Interpola.V zvezi s konkretno zadevo lahko povem, da smo opravili vse naloge, zapisane v veljavni zakonodaji.V predhodnici OVS, VOMU, je bila v času osamosvajanja izredno dobro razvita mreža obveščevalcev na terenu tako v Sloveniji kot na območju bivše Jugoslavije. Ta mreža je po mojih podatkih bolj ali manj razpadla.Osebno sem menil, da so tako imenovani človeški viri ključna zmogljivost, ki je za majhne države z omejenimi finančnimi viri še toliko bolj pomembna. Je pa seveda treba biti realen, koliko tega početi in kje to početi. Spomnil bi, da je ravno opustitev te zvrsti pridobivanja podatkov narekovala dogodke, ki so privedli do vojne v Iraku. Post festum se je ugotovilo, da CIA v Iraku ni imela človeškega vira oziroma agenta. Medtem je Butlerjevo poročilo v Veliki Britaniji ugotovilo, da sta bila izmed petih njihovih virov v Iraku zanesljiva samo dva.Če prav razumem, v času svojega vodenja OVS krepite mrežo agentov?Osebno menim, da je to pomembno področje pridobivanja obveščevalnih podatkov. Pomembno je, da se delo tukaj nikoli ne konča, tako kot pri nobeni izmed drugih obveščevalnih zvrsti.Kako je OVS prisoten v Sloveniji? Tudi obveščevalno, protiobveščevalno?OVS v Sloveniji izvaja predpisane naloge v skladu z zakonom o obrambi.Določenemu krogu ljudi zunaj vaše službe so namreč poznana tudi vozila, ki jih uporabljate – majhni toyotini terenci, land roverji in osebna vozila, znane so tudi registrske tablice, ki jih menjavate. Ob določenih primerih posamezniki trdijo, da so opazili vaše ljudi na svojem »repu«. Menijo, da so občasno pod vašim nadzorom.Vse naloge, ki jih OVS izvaja v skladu z zakonom o obrambi, izvaja na zakonit način in so tudi predmet stalnega nadzora.Torej je odveč strah, da zasledujete posameznike?Vsekakor.Na položaj ste prišli v času vlade Janeza Janše, bili pa ste tudi zabeleženi na fotografiji na demonstracijah leta 1994 v podporo Janezu Janši in ste strankarsko opredeljeni. Kaj danes menite o tistem, kar se je dogajalo okoli Depale vasi?Takrat sem bil študent. Nisem pa član nobene stranke.eliki intervju z direktorjem obveščevalne službe ministrstva za obrambo dr. Dimirjem Črnčecem je nekaj posebnega že preprosto zato, ker doslej z njim intervjuja še ni bilo. Tudi priložnost je posebna, saj je v intervju privolil ob izdaji knjige Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi, ki je nastala na podlagi njegovega doktorskega dela. Zato je debata tekla predvsem o teoretični plati obveščevalne dejavnosti. Kljub temu smo mu postavili kar nekaj vprašanj, ki niso neposredno povezana s knjigo. Odgovori so pričakovano previdni, a vendarle povedo dovolj. Recimo odgovor na vprašanje o tem, kako v Sloveniji vohunijo kitajske obveščevalne službe. Bralcu je dr. Črnčec ponudil tudi preprosta navodila, kako se zavarovati pred nepooblaščenim vdorom v mobilni telefon.