Dr. Bogomir Mihevc, rojen v Lomu pod Storžičem na Gorenjskem, je na ljubljansko univerzo prišel leta 1965 in ostal do danes. Vendar v različnih vlogah. Najprej kot študent pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti, ki je leta 1971 sodeloval v študentski zasedbi te fakultete in bil nato kot študentski funkcionar eden od slovenskih delegatov zadnjega kongresa Zveze študentov Jugoslavije - takrat so bili v slovenskem študentskem vodstvu med drugimi tudi Lenart Šetinc, Darko Štrajn in Jaša Zlobec, na Hrvaškem pa Dražen Budiša. Po diplomi so vročekrvnemu študentskemu uporniku - tako se je označil sam, vendar to kaj malo ustreza Mihevčevi današnji podobi izrazito mirnega moža, ki, vsaj v javnosti tudi v najbolj ostrih polemikah ne povzdigne glasu - ponudili službo na univerzi. Najprej je bil uradnik, nato 20 let raziskovalec Centra za razvoj univerze in nekaj časa tudi njegov direktor. Pred desetletjem, ko je ravno opravil doktorat na temo študentske kritike univerze, so ta center ukinili in Mihevc je znova postal uradnik univerze, ki skrbi za področja kakovosti, raziskovanja in posodabljanja študija. To je garaški posel, a on neomajno daje vtis, da mu je to v veselje, ne v breme. Aktiven je tudi v Slovenskem društvu za visokošolsko didaktiko, zadnja leta dela tudi s študenti fakultete za socialno delo, kjer je trenutno v zadnji fazi habilitacijskega postopka za docenta.