Neka ženska, ki je prišla na mojo delavnico, je dobila tak navdih, da je odkorakala naravnost domov, telefonirala neki dobrodelni organizaciji in rekla: “Najbolje je, da mi pošljete tovornjak!” Iz omar je potegnila vse razen petih oblek, dodala kupu prastaro stereo napravo in še goro neuporabnih stvari. S tem je sprostila neizmerno količino zastale energije in tako ustvarila prostor za nekaj novega. Čez en teden je po pošti dobila od matere ček za pet tisoč funtov. Mahnila jo je v trgovino, si nakupila za celo omaro čudovitih oblek, nov glasbeni stolp in še vse drugo, kar si je želela. Povedala mi je, da tega čeka sploh ni pričakovala. Mati ji je nazadnje poslala denar pred desetimi leti! Tega ne priporočam vsakomur, pri njej pa je prav gotovo delovalo. Tole spodbudno pismo sem dobila od Susan Byron, ki živi na Irskem. Prebrala je mojo knjigo in tudi ona se je velikopotezno lotila svoje navlake: “Danes zjutraj sem vas slišala po radiu in se vam preprosto moram oglasiti. Rada bi vam samo povedala, da se jutri selim in edino, kar bom vzela s seboj poleg moža, otrok, najljubših lončnic in živali, je vaša knjiga, pa še sveče, kadilo in zvonec. Odkar mi je pred tremi meseci prišla v roke vaša knjiga in sem opravila čiščenje prostora pri nas doma, se mi je zgodilo ogromno čudovitih stvari. Res, zapisovala sem si jih v dnevnik in v dveh tednih se jih je nabralo več kot sto. Samo na kratko: končno smo si izpolnili željo, da se preselimo v grofijo Clare na zahodni obali, zgradili hišo do konca, jo prodali in plačali polog za krasno parcelo ob Atlantiku. Veliko ovir smo odstranili čisto brez napora in težave, ki so se ponavljale dlje časa, so se končale.” 23