V članku o Grozdetu, ki sta ga v nadaljevanjih 1994 objavila časopisa Delo in Dolenjski list, sem zapisal: "Naj jasno povem, da sem ateist, vendar mi še na misel ne pride, da bi nasprotoval temu, da Grozde postane svetnik. Naj postane kot veri globoko predan mladenič, če cerkev tako ocenjuje. Ne nasprotujem argumentom o njegovi vernosti kot osnovi za posvetitev v svetnika. Toda očitno za nekatere Grozdetova vernost ni dovolj, pa tudi ne tisto glavno. Hočejo namreč svetnika mučenika, ki so ga "mučili partizani", in to "zaradi vere..." Danes je dovoljena tudi najpredrznejša laž, da bi se opravičila kolaboracija in dokazalo mučeništvo ne glede na to, kar je papež novembra 1992 rekel slovenskim škofom, da je namreč treba "vse raziskati brez bremena nestrpnosti. Če se nekaj ugotovi, da ni resnica, je to treba tudi sprejeti". Nihče od soborcev ni dal pripombe na to moje stališče, smatram torej upravičeno, da so soglašali. In še enkrat ponavljam: ni res, da borci nasprotujemo, kaj šele da smo "napadli" postopek za kanonizacijo Grozdeta, res pa je, da odločno nasprotujemo, da se predlog elaborira na neresničnih trditvah in na izmišljenih obtožbah nas partizanov.