Koga ali kaj častimo in slavimo, je odvisno od kulture, antropologije, tradicije in običajev. Slovenci pa smo nenavadno nagnjeni k slavljenju obletnic smrti ali tragičnih dogodkov. Čeprav, širše gledano, ne gre le za Slovence. Kolikor daleč sega spomin, so moji prvi vtisi tam nekje v osnovni šoli v začetku šestdesetih let. Ko so nam povedali, da so 6. avgusta 1945 ljudje obrnili novo stran v zgodovini svojega samouničevanja. Koliko ljudi je ubila atomska bomba takoj in koliko v desetletjih kasneje. Ko sem vprašal, zakaj se moramo učiti o tem, so mi odgovorili, da so tovrstne obletnice v opomin, da se kaj podobnega nikdar več ne ponovi. V zgodovini človeštva je zabeleženih vsaj 12.000 malih in velikih vojn.Na to sem pomislil pred dnevi, ko smo slavili 70. obletnico začetka druge svetovne vojne. V tistih letih smo prav zares slavili vsako obletnico posebej. Kdaj je bila katera od pomembnih in slavnih bitk, kdaj je bilo osvobojeno katero od koncentracijskih taborišč, s poudarkom na tem, koliko ljudi je tam pomrlo. Nikoli nisem mogel razumeti, zakaj se preživeli zaporniki tako množično vračajo v tiste kraje in obujajo trenutke, ki jih ne bodo nikdar pozabili in jim bodo ostali kot večna travma. Človek se ves čas zateka k podoživljanju žalosti, pa čeprav je le zgodovinsko pogojena. Vsako leto smo slavili obletnico smrti dr. Franceta Prešerna, le malokdo pa je takrat vedel ali omenjal 3. december kot datum rojstva. Če smo zelo natančni, se je takrat prav zares vse začelo. Kajti, če se ne bi rodil, vsega, kar nam je zapustil, sploh ne bi bilo. Kajne?Tako smo se z leti prikopali do svoje države in tedaj se je začelo na veliko govoriti o revoluciji in povojnih pobojih in kdo je bil na pravi strani in kdo resnično premagan, kdo izdajalec in kdo heroj. Težko je poiskati kakšno novo dejstvo, še težje pa vrednostno oceno. Zadnjih dvajset let pa smo priče pravemu mazohizmu na tem področju. Borčevska organizacija ne zamudi niti najmanjše priložnosti za slavljenje NOB. Morda bi se bilo dobro vprašati, čemu nam služijo praznovanja, ki imajo za posledico umetno razpihovanje, sovraštvo in nasprotja, ki so neizogibna v vsaki družbi. Nimam nič proti temu, čeprav gre le za podoživljanje občutij neke generacije, ki so posledica subjektivnih izkušenj tistih, ki so vojno izkusili na lastni koži. Torej gre v principu za to, da takratni akterji podoživljajo svojo mladost. A kaj bi bilo, če bi naša generacija začela na veliko častiti vsak najmanjši dogodek iz časov beatlomanije? Se vam morda to zdi absurdno? Meni prav nič! To, kar je mojemu očetu pomenil pohod 14. divizije na Štajersko ali osvoboditev Ljubljane, je meni pomenil pojav Beatlov in Rolling Stonesov. To, kar je pomenila mojemu očetu vsaka bitka posebej, je meni pomenil izid vsake nove plošče. Marec 1970, ko so se Beatli uradno razšli, je bil zame prav tak udarec kot mojemu očetu smrt mlade partizanke, ki mu je nekoč v ofenzivi podarila pomarančo. Ko je umrl Tito, je bil prav tako prizadet kot jaz pol leta kasneje, ko je padel John Lennon. Zgodovina vojne ali zgodovina glasbe sta si v osnovi enaki, če ju gledamo skozi čustveno doživljanje vsakega od nas. Tako kot je vojna oblikovala moje starše, je glasba oblikovala mene. Tako kot borci dražijo nasprotno stran, tako smo mi s svojimi frizurami dražili vse tradicionaliste in konformne na kratko ostrižene ljudi. Nasprotna stran je bila v vojni poražena, ker je bila žrtev napačne odločitve ali vsaj slabe taktike. Zato pa si dajejo duška na svoj način, s tem, da ves čas odkopavajo različne jame in preštevajo žrtve večjih ali manjših pokolov nad premaganci. Napoleon, ki je bil nedvomno velik klavec v svojem času, je danes čaščen kot velik vojskovodja. Ne vem, kako bo čez 50 let s Hitlerjem. Ali bodo tudi njemu takrat priznavali kakšne kvalitete? Na primer to, da je znal združiti pohabljeno in povoženo Nemčijo, kakršna je bila po prvi svetovni vojni, in jo v nekih letih napravil za monolitno vojaško velesilo? Ali pa, da so ravno v njegovem času nastala velika cestna omrežja, ki so še danes vzor prometne urejenosti? Težko je špekulirati s tem.Ali bo kdo takrat rekel, da je Stalinova Sovjetska zveza po oktobrski revoluciji potrebovala vse kaj drugega, kot je bil Lenin, ki je bil sicer vizionar in strateg revolucionarnega boja, vendar pa premalo odločen, ko je bilo treba iz fevdalno-kmetske Rusije narediti močno državo, ki se je bila tisti čas edina sposobna zoperstaviti vojaški sili Hitlerjeve Nemčije? Morda se vam bo zdelo tako razmišljanje bogokletno, ampak ravno zgodovina nas uči, da se to kaj rado zgodi. Zadnja leta smo priča polemikam o revoluciji, ki je nekako ne moremo ali nočemo ločiti od NOB. Sam nisem prepričan, da je revolucija koristna ali smiselna stvar. Če le pogledamo francosko revolucijo, tam se je narod uprl in pobil kralja in kraljico in velik del plemstva. A dvajset let kasneje so zopet imeli monarhijo s cesarjem na čelu. Drugi ljudje, sistem pa je ostal skoraj enak. Enako je bilo dobrih sto let kasneje v Rusiji. Skorumpirana birokracija in obubožano kmečko prebivalstvo sta vrgla carja in ustoličila boljševike z Leninom na čelu. Po revoluciji pa je prišel nekakšen prvobitni model komunizma z vsemi gospodarskimi polomijami in lakoto, čistkami, ki so zdesetkale cvet tistih, ki so revolucijo zakuhali. Narod pa je še naprej živel slabo.Kako pa je bilo z revolucijo pri nas? Zgodovina je posebej ne omenja. V glavnem se z njo poigravajo v desničarskih in cerkvenih krogih in z njo opravičujejo kolaboracijo in vse umazano početje, ki ga tudi na njihovi strani ni manjkalo. Nisem prepričan, da je šlo za revolucijo, mislim, da je šlo za preprost prevzem oblasti in menjavo sistema. Vojna je to novim oblastnikom le olajšala in tudi prikrila. Cerkev je na Slovenskem glede teh vprašanj zelo ujedljiva. Najbrž se slabo počuti brez pravega nasprotnika, kot ga je imela v občestvu zveze komunistov. Zdi se mi, da so bile takrat nekatere družbene silnice bolj enakomerno porazdeljene. Cerkev je imela vlogo opozicije proti partiji, ki je bila edina in vodilna oblast. Prav ta opozicijska drža ji je poklanjala določeno legitimiteto in nenazadnje tudi tihe simpatije pri ljudeh. Nasprotniki cerkve bi se lahko spomnili, da je ravno ta cerkev pomagala šolati velik del slovenskih izobražencev v 18., 19. in prvi polovici 20. stoletja in da je cerkev pomemben moralni dejavnik in čustven tolažnik ljudi v stiski. Z nekaj skepse opazujem, kako se ena ali druga stran napihuje in poizkuša izničiti nasprotnika, pri tem pa kaže izdatno mero infantilnosti in napuha najslabše vrste. Bolj žalostno se mi zdi takrat, ko opazujemo razne verbalne dvoboje podmladkov ene in druge strani. Verjamem, da ti mladci resnično verjamejo v to, kar govorijo, a koliko vode bo moralo še preteči, da se bodo nekako »naglihali«. Očitno moramo vsi skozi vse, in kot pravijo zlobneži, težko bo, zelo težko, preden bo lažje. Za konec pa bi vseeno rad omenil problem totalitarizma. Pravijo, da je bil bivši družbeni sistem totalitaren, zločinski, brezpraven in kaj vem kaj še vse. Videti je, kot da smo vsi zatirali vsakogar. Prepričan sem, da se je v svojem bistvu zatirala le politika znotraj svojih občestev. Boj za oblast pa je bil najbrž bolj krut kot danes. Ljudje so potrebovali leta in leta, da so se prebili čisto pod vrh. Če je kdo napravil napako, ki jo je partija ožigosala kot tako, je za vedno izginil s političnega prizorišča.Dandanes pa so različne komičnosti sprejete kot prednost, ki prinaša politične točke. Ali se morda spomnite, da bi se Kardelj obnašal norčavo ali pa da bi se Lidija Šentjurc afnala in še kaj... No, in kaj naj rečem o sistemu, ki me je šolal, ki me je zdravil celo v tujini, da bi mi ohranili vid, sistemu, ki mi je dal službo, ki je ni bilo težko zamenjati za boljšo? O sistemu, ki sem ga lahko zapustil, če mi je tako kazalo? Ni pa bilo takrat brezvestnih posameznikov, ki bi kupovali podjetja in jih plačevali z delavskim denarjem, nato pa jih razprodajali in ljudi metali na cesto. To nam je prinesla demokracija. Naj živi!Vprašanje, ki se tu postavlja samo po sebi, je, v čem je bil prejšnji sistem, ki je bil tako krut in totalitaren za nas povprečne in navadne smrtnike, slabši od demokratičnega večstrankarskega, ki ga imamo danes. Torej bi bil vsaj zloben, če že ne nor, če bi nenadoma začel trditi, da so me zatirali. V cerkev me ni nihče silil, v partijo še manj. Čeprav mi je tudi politika pred časom omogočila funkcionarsko službo, ki mi je tako opevana stroka nikakor ni. Morda mi je bil prejšnji družbeni sistem nekoliko bližji, predvsem zato, ker je bil bolj stabilen, ali pa se moramo na novega še navaditi. Dr. Luj Šproharoga ali kaj častimo in slavimo, je odvisno od kulture, antropologije, tradicije in običajev. Slovenci pa smo nenavadno nagnjeni k slavljenju obletnic smrti ali tragičnih dogodkov. Čeprav, širše gledano, ne gre le za Slovence.