Podobnost pa je še nekje drugje. Stanovnik in Kučan sta omenila obletnico, na katero Slovenija ni bila povabljena. Omenila sta obletnico izkrcanja v Normandiji. Če je Stanovnik zgolj citiral besede zavezniškega podpolkovnika, ki je partizanskemu glavnemu štabu poslal pismo, v katerem je priznal, da so partizanske akcije prispevale k uspehom v Normandiji, pa je bil Kučan bistveno ostrejši. Nekdanjega predsednika je zmotilo, da Francija Slovenije ni povabila na obletnico ob krvavi obali Rokavskega preliva. Zanjo naj bi bili krivi neodločna slovenska diplomacija, odstavljeni Rupel in nejasna, omahljiva drža. »Drža vsaj dela slovenske politike, ki izničuje partizanstvo, opravičuje kolaboracijo in poudarja domoljubnost slovenskega domobranstva.« Kučan torej namiguje, da bi morala Slovenija bolj poudarjati junaštvo partizanskih brigad in da nas bi takrat slišala in razumela tudi tujina. In Kučan seveda ni napadel zgolj slovenske diplomacije, posredno je obsodil tudi svojega naslednika Janeza Drnovška, ki je nedavno na isti dan podelil najvišje državno odlikovanje nekdanjemu domobrancu in nekdanjemu partizanu. Dejanje dekorativne sprave se seveda lahko razume tudi kot dejanje nesmiselnega izenačevanja, tistega, ki se je uprl okupatorju, s tistim, ki je z njim sodeloval.