Ko je sredi devetdesetih let izšlo poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, ki ga je skupina slovenskih zgodovinarjev napisala po naročilu državnega zbora, z njim ni bila zadovoljna nobena stran. Desno je motil stil, ki da »diši po partijsko navdihovanem zgovinopisju« (Ivan Oman), leva je v njem videla »vseskozi prisotno težnjo opravičevanja kolaboracije« (Mitja Ribičič). Zgodovinopisje si je lahko – vsaj deloma – oddahnilo. V Sloveniji je namreč tako, da je kritika, ko prihaja z obeh strani, najvišje možno priznanje, da je kritizirani v svojem početju vsaj do neke mere avtonomen, objektiven in neodvisen. Če torej zgodovinopisje združeno napadata desnica in levica, to pove najmanj toliko o desnici in levici kot o zgodovinopisju in ni najslabša stvar na svetu. Manj prijetna plat tega pojava je, da mora napadeni v obrambi svojih argumentov in pozicij podvojiti energijo. Nekaj podobnega se že dolgo dogaja tudi medijem, čeprav (še) ne vsem in ne v enaki meri, kar je dobro. Toda še vedno je veliko tudi tistih, ki so pod udarom ene strani in čislani na drugi, kar ob veljavnosti gornje predpostavke vodi v nadaljnjo polarizacijo in političnokulturno vkopavanje. Res je sicer, da imajo mediji – z izjemo javne RTV SLO – vso pravico biti ali desni ali levi (ali roza ali sivi), če se nazorska opredelitev novinarjev in urednikov ne spremeni v plašnice, ki njim in nato bralcem, gledalcem... branijo videti realnost v vsej njeni nečrno-nebeli različnosti. Dober recept za dvigovanje politične kulture in zaupanja v medije pa to ravno ni. O tem bi morali mediji, tako tiskani kot elektronski, ki želijo biti psi čuvaji demokracije, ponovno in temeljito razmisliti. Zdi se namreč, da marsikdo še ni opazil, da je nekdanja opozicija postala oblast in nekdanja oblast opozicija. To ne pomeni, da je treba spremeniti »kurs«, zagotovo pa je oziroma bo treba povečati mero neprizanesljivega gledanja v drob vladajoči koaliciji, da ne bodo zagotavljanja o samoomejevalnem dopuščanju avtonomnosti podsistemov postala puhla retorika, ki jo bo nadomestila že videna aroganca oblasti. Nekaj tega smo že videli v predvolilni kampanji. Tisto, kar skrbi, je, da tovrstna dejanja, ko so si jih privoščili na levi, niso bila opažena in zavrnjena z enako ostrino kot sorodna dejanja, ki si jih je privoščila dosedanja vladajoča politika. Za ilustracijo: ko je poslanec Rupar svoje poslanske kolegice javno poslal na pregled mednožja, so vodilna kolumnistična peresa to primitivnost brez primere takoj zabeležila in jedko obsodila. Enak odmev je doživelo tudi grobo Pečetovo naganjanje poslanke Majde Širca izza govorniškega odra. Ko pa se je ta ista poslanka v prispevku za Zaresovo predvolilno publikacijo spravila nad premierjevo erekcijo in s tem v politični diskurz nemarno vpletla najbolj intimno zasebnost in bila najmanj tako surova in seksistična kot Rupar, ni tega, glej si ga, na levi nihče opazil. Takole je zapisala: »Seks seveda zdrami. Logično je, da se je tisto Janševo citiranje Woodyja Allena (...) zavrtelo sto na uro. Razlog je bil v presenečenju, da lahko obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek pripisal erekcijo le v primerih, ko se mu izlije jeza, ne pa ljubezen do drugega, sposodi misel režiserja, ki ni iz njegovega miselnega kotla.« V omenjenem primeru gre morda le za obroben eksces v emocionalno nabiti politični tekmi, a mimo njega pač ni mogoče. Če seveda mediji resno mislimo s tem, da bomo dejanja politikov merili z enakimi vatli. To seveda v polni meri velja tudi za slovensko javno televizijo, ki dom in svet še vedno opazuje in presoja s prepoznavnih političnih izhodišč, čeprav je, kot rečeno, edina, ki si tega zares ne sme privoščiti. Na uglednih javnih televizijah, denimo BBC, ki ostaja le občudovani vzor, je namreč mnogo težje, če ne kar nemogoče ugotoviti, kateri politični platformi pripada posamezni novinar oziroma voditelj. Pri nas to vemo skoraj za vsakega. Politično motivirane so (še vedno) tudi številne uredniške odločitve. Vlado Miheljak je denimo upravičeno opazil, da se premierju Janši ni bilo treba povolilno soočiti z drugimi predsedniki strank, saj je dobil – edini – termin v Odmevih, kjer je lahko brez ugovorov dominirala njegova resnica. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali bodo kritiki, ki so (bili) gorki Janši, te iste anomalije opažali tudi v primerih, ko se bodo neavtonomni novinarji vdajali novemu gospodarju. Upati je seveda, da bo priložnosti za tovrstno kritiko čim manj. V ta namen utegne novinarjem koristiti misel, ki jo je v zvezi z delom zgodovinarjev izrekel dr. Peter Vodopivec. Zgodovinar ne sme biti preveč vnet razsodnik, saj s tem tvega, da postane sedanjost pomembnejša od preteklosti, je zapisal v premišljevanju o dilemah lastne stroke. Novinarji, ki s preveč vnetim političnim opredeljevanjem tvegamo, da postane sedanjost pomembnejša od prihodnosti, bi najbrž ravnali ustrezneje, če bi se samoomejili kot homo politicusi in se v večji meri oprijeli kodeksov in profesionalnih veščin. Avtonomija se bo potem zgodila sama.o je sredi devetdesetih let izšlo poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, ki ga je skupina slovenskih zgodovinarjev napisala po naročilu državnega zbora, z njim ni bila zadovoljna nobena stran. Desno je motil stil, ki da »diši po partijsko navdihovanem zgovinopisju« (Ivan Oman), leva je v njem videla »vseskozi prisotno težnjo opravičevanja kolaboracije« (Mitja Ribičič). Zgodovinopisje si je lahko – vsaj deloma – oddahnilo. V Sloveniji je namreč tako, da je kritika, ko prihaja z obeh strani, najvišje možno priznanje, da je kritizirani v svojem početju vsaj do neke mere avtonomen, objektiven in neodvisen. Če torej zgodovinopisje združeno napadata desnica in levica, to pove najmanj toliko o desnici in levici kot o zgodovinopisju in ni najslabša stvar na svetu. Manj prijetna plat tega pojava je, da mora napadeni v obrambi svojih argumentov in pozicij podvojiti energijo.