Med nastankom teksta in njegovim izidom v knjigi preteče 9 let. Vmes je Rosenzweigova duhovna kriza od julija do oktobra 1913 in seveda vojna, z vojno pa tudi “Zvezda odrešenja”. Toda če ta duhovni razvoj opredeli avtorja samega in seveda njegovo najpomembnejše delo, “Zvezdo orešenja”, pa “Hegel in država” z današnjega razgledišča pridobi na pomenu. Najprej zaradi tega, ker v družbi, ki se ravnokar osvobaja dediščine še včerajšnjega totalitarizma, še kako rabimo miselno navezavo na tisti tok, ki je predstavljal alternativo tako “refilozofikaciji” marksizma kakor tudi tistemu marksizmu, ki si je domislil, da je dokončno doumel vso filozofijo. In drugič, svobodno družbo in državo, ki posamezniku jamči njegove človečanske pravice, lahko utemeljimo samo na človeku kot osebi, torej na človeku, pojmovanem kot bitju dialoga. Samo kritika totalitarnih koncepcij ne zadostuje; antikomunizem je samo zrcalna slika komunizma. To pišem v trenutku, ko svobodne volitve v Sloveniji in na Hrvaškem prinašajo s seboj ne le demokracijo, ampak tudi v veliki meri rehabilitacijo belogardizma in ustaštva, namreč opravičevanje kolaboracije pod formulo “sprave” ali pa pod formulo “zgodovinskih teženj naroda”. To pišem razočaran nad tako podobo demokracije, ki en kolektivizem poskuša nadomestiti z drugim. Če zgodovino pobožanstvimo, če je zgodovina hkrati že teodiceja, potem smo še vedno ujeti v isti pasti. Zato miselni obrat, ki ga zahteva personalizem, pomeni obrat k sebi in s tem k osebni veri. Abstraktni državljan pri Heglu je samo material, na katerem se udejani država kot ideja države. Abstraktni državljan pri Marxu postane material za nasprotno idejo, za projekt osvoboditve človeštva. Rosenzweigova misel iz pisma, ki ga je pisal 1910. leta, da je “boj proti zgodovini v smislu 19. stoletja za nas identičen boju za vero v smislu 20. stoletja, Rosenzweig, Briefe (Pisma), Berlin 1935, str. 55 postavi človeka kot dialoško bitje nasproti racionalistični filozofiji zgodovine.