Tudi slednje seveda ne napoveduje ravno veselega sobivanja SLS in Koalicije Slovenija na slovenski politični sceni. Obstaja pa še ena, morda celo bistvena razlika med desnimi strankami. Razlika v odnosu do zgodovine, ki razporeja navijače dveh v Sloveniji najvišje uvrščenih klubov. Partizanov in domobrancev. Pri tem ne gre za pokop žrtev revolucije, ki si vsekakor in brezpogojno zaslužijo svoj mir, temveč za to, ali volilke in volilci v politikih in njihovih strankah prepoznavajo ambicije po popolni spremembi zgodovinske optike, opravičevanju kolaboracije in brezbrižnem enačenju fašizma in komunizma. Janez Podobnik ima glede vsega tega v javnosti skoraj diametralno nasprotno podobo od Janeza Janše in dr. Andreja Bajuka. Kateri klub v Sloveniji zmaguje, je najbrž jasno. Tako kot je jasno, da kljub temu, da se Koalicija Slovenija trudi sebe predstavljati kot politično sredino, v resnici pobira v veliki meri glasove radikalne desnice. Prazna sredina pač še ne zagotavlja, da jo lahko zasede kdorkoli. Prav želja po »sredinskosti« pa pri Koaliciji Slovenija očitno povzroča strah, da bi jo zasedel kdo drug, da bi jim »nova« SLS ponovno jemala glasove in morda celo postala vodilna konzervativna stranka. Nelagodje, ki kaže tudi na to, da je za »pomladnike« notranja hierarhija, ki se mora začeti z Janezom Janšo, še vedno pomembnejša od skupnega uspeha.