A pojdimo po vrsti. Tako ne v Deklaraciji niti v Izjavi ni z besedo omenjen moralni bankrot, ki ga je tako imenovana meščanska politika doživela aprila 1941: notorično dejstvo namreč je, da so takratni slovenski voditelji izrekli vdanostne izjave okupatorjem, ki so si Slovenijo razdelili na dvoje in so jo ne samo državno, ampak tudi kulturno nameravali integrirati v svoje nacionalno ozemlje. Argument, da je pri tistih, ki so dobesedno od prvega dne vojne sodelovali z okupatorji, šlo za nekakšno "strateško kolaboracijo", kot to zdaj radi ponavljajo nekateri pomladni politiki, se mi ne zdi posebej prepričljiv, saj spomladi 1941 še zdaleč ni bilo mogoče z absolutno gotovostjo reči, da bosta fašizem in nacizem čez pet let na celi črti uničena in da Slovenci ne bomo ostali razdeljeni med dve državi, ki bosta sistematično delali na tem, da nas asimilirata in spremenita zgolj v svojevrstno folklorno posebnost na italijansko-nemški meji. Še več: tovrstno opravičevanje kolaboracije nam vsiljuje predpostavko, da je bila tedaj večina Slovencev nekakšnih jasnovidcev, ki so vedeli, da je nacizem le trenutna ujma v njihovih življenjih, in se ji je zato najpametneje navzven prilagoditi, navznoter pa tiho čakati na zavezniško zmago - nekaj norcev pa se je pri tem šlo revolucijo in potem to idilo spremenilo v državljansko vojno, v kateri so se morali mirni in bogaboječi državljani vojaško povezati z okupatorjem, če so hoteli ohraniti red in mir. Taka vera v množično jasnovidnost naših prednikov se mi seveda ne zdi napačna samo zaradi tega, ker o njej ni ne duha ne sluha v onih nekaj knjigah in dokumentih iz tistega časa, ki sem jih prebral, ampak predvsem zato, ker bi morala biti celo za povprečno pamet že na prvi pogled nelogična: tovrstni jasnovidci bi namreč morali videti tudi to, da ni nobene garancije, da bodo zmagovalci razumeli, kako je bila naša "strateška kolaboracija" v resnici zgolj zunanja kamuflaža za našo pokončno in junaško notranjo protifašistično držo, ki jo velja nagraditi s samostojno državo, Nato paktom in parlamentarno demokracijo. V vojnah je pač tako, da tisto, kar ljudje počnejo navzven, velja veliko več kot tisto, kar si pri tem mislijo navznoter: če se partizani poleg revolucije ne bi šli tudi narodno-osvobodilnega boja, s katerim so se nedvoumno postavili na stran zaveznikov in vzpostavili osvobojeno ozemlje z zametki lastne oblasti, bi nas po mojem globokem prepričanju zavezniki več kot verjetno imeli za sodelavce nacistov in bi nas kot poražence v vojni pustili v avstrijsko-italijanskih mejah, ali pa bi nas kot vojni plen poklonili drugi Jugoslaviji. Sam zato verjamem, da je bilo leta 1941 legitimno misliti, da smo se Slovenci kot nacionalna skupnost znašli na točki, na kateri se je zdelo, da lahko izbiramo le med odporom ali pa izginotjem - dejstvo, da so takrat po Evropi rasla odporniška gibanja kot gobe po dežju, pa dokazuje, da tako niso razmišljali samo Slovenci, ampak še mnogi drugi evropski narodi.