ne strokovnjakov, ne države,« pravi Castoriadis, temveč le neposredna demokracija. Ob tem opozori na absurdnost sodobnih volitev, ko se od državljanov zahteva, naj v imenu strokovnosti, ki je večina od njih seveda nima, izvolijo na politične položaje najboljše strokovnjake ali tiste, ki se za takšne predstavljajo. Strokovnost je postala nekakšna nova magična moč, ki enako kakor nekoč izročila starih ali nadnaravne sile določa krog posvečenih, od ljudstva pa pričakuje, da jih izvoli … vzeti za svoje voditelje. Še pomnite, tovariši, kako ste zatrjevali, da imamo sposobnih komaj za poldrugo vlado? In če ti »izvedenci« ne bodo vladali večno, bo po nas. Nič od tega se ni zgodilo, ko so oblast prevzeli »nestrokovnjaki«, kot diplomanti kumrovške šole označujejo doktorje znanosti v sedanji vladi. Toda če je ta vlada uspešna – in to velja za sleherno – , ni v prvi vrsti zato, ker so v njej strokovnjaki, ampak zato, ker se obnaša demokratično in državniško, presega torej ozke interese posameznih krogov ter najviše postavlja skupne interese in skupno dobro.