Izide volitev, na katerih se je odločalo o regionalnih guvernerjih, županih in predstavnikih v lokalnih svetih, sta lahko obe strani – tako opozicijska kot čavistična – interpretirali kot zmago. Od 23 regij jih je 17 pripadlo predstavnikom Chavezove Venezuelske združene socialistične stranke (PSUV), medtem ko jih je opozicija osvojila šest. Vladajoča stranka je tako lahko zatrdila, da je zmagala, ker ima še vedno večino guvernerjev, medtem ko je opozicija lahko govorila o zmagi, ker je osvojila več guvernerskih mest kot na prejšnjih volitvah. Na regionalnih volitvah leta 2004 je Chavezova stranka osvojila kar 21 guvernerskih mest, res pa so pozneje štirje guvernerji prestopili na stran opozicije. Letošnje volitve so imele poseben pomen, na lanskem decembrskem referendumu o vpeljavi nekaterih ustavnih sprememb je namreč Chavez doživel prvi volilni poraz, odkar je na oblasti. Opozicija je zavohala kri in upala, da bo že na tokratnih volitvah lahko nadgradila takratno zmago. Izredno močna Chavezova prisotnost v predvolilni kampanji je dala vedeti, da tudi Chavez volitve razume kot nekakšen referendum o revolucionarnem projektu. Posredno se je torej odločalo o tem, ali je projekt implementacije socialistične ureditve še vedno sprejemljiv za Venezuelo. Mobilizacija rdeče mašinerijeV eni izmed bolj siromašnih četrti caracaške občine Altagracia, katere skupnost šteje približno 7000 glav, obiščem Ricarda Parro, gorečega privrženca revolucionarnega procesa. Čeprav se Altagracia začne le nekaj minut hoje iz mestnega jedra, je njen videz popolno nasprotje tistega, kar je mogoče videti v centru. Majhne hiše so tu zgrajene tesno druga ob drugi, nametane na strmem pobočju griča, ki se dviga nad dolino, v kateri se bohotijo nebotičniki osrednjega dela mesta. Ob obisku najprej presenečeno ugotovim, da prehranjevalnice, ki jo je Parra vodil, ni več. »Nobenega razloga niso navedli, ko so mi sporočili, da ne bom več prejemal živil. Še vedno ne vem, kaj je bilo narobe,« se v rdečo majico oblečeni Parra spominja ukinitve dostave le nekaj mesecev po mojem obisku na začetku poletja 2006. Namen prehranjevalnic – kot enega izmed številnih socialnih programov Chavezove vlade – je zagotoviti brezplačna kosila vsem tistim prebivalcem Venezuele, ki si tega ne morejo privoščiti, tj. otrokom z ulice, zapuščenim ostarelim osebam, staroselcem in invalidom. V Altagracii še vedno deluje devet takšnih hiš, medtem ko jih je po vsej državi približno 6700. Glede na to, da vsaka hiša poskrbi za približno 150 ljudi, nekaj več kot milijon Venezuelcev obeduje brezplačno.Čeprav ne vodi več prehranjevalnice, je Parra še vedno udeležen v revolucionarnem procesu. Trenutno sodeluje v enem izmed t.i. socialističnih bataljonov, nekakšnih aktivističnih skupinah, ki naj bi na terenu, med ljudmi, predstavljale Chavezovo stranko. »V Altagracii smo organizirali že deset bataljonov,« pove Parra, pokrit s propagandno čepico, na kateri piše, da je s Chavezom ljudstvo tisto, ki vlada. »V vsakem bataljonu bi moralo biti okoli tristo ljudi, a trenutno jih je v mojem le okoli sto petdeset, medtem ko jih je v drugih še precej manj, le kakšnih dvajset, trideset.« V predvolilnem času so se bataljoni ukvarjali predvsem s propagando in mobilizacijo prorevolucionarnih volilcev, drugače pa naj bi bila njihova naloga predvsem ustvarjanje vezi med centralo stranke in ljudstvom. Aktivisti iz bataljonov naj bi pomagali pri razvoju Chavezovih socialnih programov, predlagali naj bi ideje za njihove izboljšave, poleg tega pa naj bi prevzeli tudi nekakšno policijsko vlogo. Nadzorovali naj bi svoje okolje, spremljali dogajanje in ukrepali ob zaznavi ilegalnih aktivnosti. »Tu živi na tisoče ljudi,« pravi Parra, ko govori o svojem mestnem predelu, »a le nekateri so zločinci. Velikokrat pridejo iz drugih četrti. Gre predvsem za preprodajo drog in tatvine.« Kot najbolj prepoznaven dosežek Chavezove vladavine v najrevnejših predelih države se socialni programi oziroma misije (kot se jim reče v čavistični terminologiji) lotevajo različnih problemov. »Tu deluje zdravstvena ordinacija misije Barrio Adentro,« Parra predstavi program, katerega namen je zagotoviti osnovno zdravstveno oskrbo tudi tistim državljanom, ki si je sicer ne morejo privoščiti. Posamezne misije, raztresene po celotnem državnem ozemlju, se med drugim lotevajo izboljšanja življenja prvotnih prebivalcev Venezuele, staroselcev (misija Guaicaipuro), pravičnejše porazdelitve državne in zasebne zemlje (misija Zamora), zagotavljanja primernih bivališč (misija Habitat) in cenovno dostopnih živil (misija Mercal), opismenjevanja (misija Robinson) ter srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja (misiji Ribas in Sucre). Propaganda, ki jo oblast izvaja za promocijo misij, zagotavlja, da najbolj zapostavljeni državljani pomoč, ki jo prejemajo, razumejo kot nekaj, kar je nastalo neposredno po zaslugi Chavezovih prizadevanj. Ker so misije del revolucionarnega procesa, so posledično razumljene tudi kot rezultat delovanja predsednikove stranke, ki je nosilka tega procesa. Delovanje države na tej točki postane eno z delovanjem vladajoče stranke, ljudje pa posledično ostajajo zvesti tej stranki, saj menijo, da jim edino ona lahko zagovoti ugodnosti socialnih programov. Kot pravi uradna čavistična propaganda, je vsak glas za Chaveza glas za nadaljevanje revolucionarnih programov, medtem kot je glas proti njemu glas za njihovo ukinitev. Čavizem versus antičavizemČeprav so volilci morda pričakovali, da bodo na predvolilnih zborovanjih kandidati predstavljali predvsem konkretne načrte, kako na lokalni ravni izboljšati kakovost življenja, se to ni zgodilo. Popolnoma v skladu s politično delitvijo, ki zaznamuje Venezuelo zadnjih deset let, so se tudi tokrat politične sile ostro polarizirale na čavistične podpornike revolucije in antičavistično opozicijo. Čeprav deluje v Venezueli na desetine strank, se je v zadnji instanci vse zreduciralo le na dve izbiri. Kar je sledilo, je bil spopad, v katerem so na obeh straneh prednjačile predvsem ideološke floskule.Na čavističnem predvolilnem shodu na trgu O'Leary, kjer sta se predstavila Jorge Rodriguez, takrat še kandidat za župana caracaške občine Libertador, in Aristobulo Isturiz, kandidat za župana metropolitanskega predela Caracasa, glavna tema predvolilnih govorov ni bila vse večja stopnja kriminala v glavnem mestu, niti vsakdanji pereči problemi, kot so nezaposlenost, oskrba z vodo in odvoz smeti. Namesto tega sta se oba kandidata usmerila v utrjevanje ideoloških distinkcij, ki ločujejo oba politična pola. »Na več kot dvestotih shodih po vseh dvaindvajsetih občinah Caracasa smo videli obraze ljudi, začutili njihove potrebe, pričakovanja in strahove, predvsem pa smo v tem heroičnem ljudstvu začutili… željo po zgraditvi socialističnega Caracasa,« je z odra rohnel energični Rodriguez, medtem ko je rdeča množica pod njim vihrala z zastavami. »Potrditi moramo, da tu obstaja le ena vlada, le ena revolucija in le nekatere izvrstne smeri prvega socialističnega programa, ki ga nadaljuje komandant Chavez,« je nadaljeval Rodriguez, ki je tako kot njegov strankarski šef menil, da so tokratne volitve »zgodovinske«, saj bodo pokazale, ali je ljudstvo še pripravljeno nadaljevati revolucijo. Proti monopolizaciji političnega prostoraKo sem se po stopnicah spuščal v kletne prostore trgovskega centra Chacaito, kjer je sedež stranke Primero Justicia (Najprej pravica), me je najprej prešinilo, da to ni ena izmed tistih opozicijskih strank, ki jih Chavez opisuje kot stranke domačih oligarhov, ki jim gre le za to, da branijo interese višjega sloja. Andres Bello, koordinator stranke za območje Caracasa, pravi, da se financirajo z lastnimi sredstvi, s svojimi plačami. Nekaj v obliki materialne podpore primaknejo tudi njim naklonjene lokalne organizacije, medtem ko jim mednarodne organizacije pomagajo z različnimi oblikami izobraževanja. Po Bellovem mnenju je bila tudi tokratna kampanja nepravična zaradi neenakega izhodiščnega položaja strank. Chavezova stranka je tudi s pomočjo socialističnih bataljonov skoraj povsem monopolizirala javni prostor in tako preprečila pošteno tekmo. »Če sem opozicijski državljan, ki si želi postaviti stojnico za propagiranje svoje stranke na nekem kraju, kjer deluje bataljon, mi bodo to preprečili. Na nekaterih lokacijah so nam odstranili stojnice. Dejali so nam, da je to njihov teritorij,« razloži Bello in doda, da je to nevaren eksperiment, ki lahko vodi v konflikt. Še hujše težave za opozicijske stranke izvirajo iz novega sistema financiranja. »Pred spremembo zakona o volitvah so politične stranke prejemale državna sredstva glede na število glasov, ki so jih dobile. Ko je Chavez prevzel oblast, je v enem zamahu ukinil ta sistem financiranja strank. No, pravzaprav je sistem financiranja ukinil le za tiste stranke, ki niso njemu zveste,« pravi Bello. Popolno obvladovanje državnega aparata Chavezu omogoča, da državna sredstva zlorablja za vodenje kampanje. To se je najbolj očitno pokazalo v tem, da je celotno kampanjo vodil kar v vlogi predsednika republike. Z državnim letalom se je vozil z ene prireditve na drugo, odpiral dokončane državne projekte in mimogrede – preko javne televizije, ki jo povsem kontrolira – še zavzeto agitiral za svoje kandidate. Čeprav obstajajo zakoni, ki takšne prekrške sankcionirajo, je glede na to, da njegovi ljudje obvladujejo vse tri veje oblasti, nemogoče karkoli narediti. »Prijavili smo ga nacionalnemu volilnemu svetu, poskusili srečo na javnem tožilstvu, v medijih. Celo osebno so ga prosili, naj tega ne počne več. Uspeha ni bilo, še naprej dela tisto, kar se mu zahoče,« pove Bello. V odgovor na Chavezovo trditev, da bi opozicija ob morebitnem prevzemu oblasti nemudoma ukinila vse revolucionarne socialne programe, Bello pravi, da je treba nujno ohraniti program Barrio Adentro, ki je zelo dober program, a slabo implementiran. »Hiše Barrio Adentro delajo le pol dneva, morale pa bi delati ves dan. Treba bi jih bilo tudi bolje opremiti in zagotoviti več osebja.« Poleg tega programa Bello podpira tudi izobraževalne misije, ki bi jih bilo treba prav tako nadgraditi s povečanjem strokovnega osebja. »Zgolj večanje števila učencev brez ponudbe kakovostnega pouka ni produktivno. Za pouk posameznih predmetov bi morali biti zagotovljeni usposobljeni učitelji, ne pa da se uporabljajo videokasete, s katerih se učencem predvaja pouk,« pravi Bello. Prepričan je tudi, da je glavni problem misij predvsem njihova politizacija. »Vsakič, ko odprejo nov socialni program, je to povezano z rdečo majico, včlanitvijo v bataljon, s sodelovanjem na shodih, kjer se skandira U-a-Chavez-no-se-va… Vsi ti projekti so namenjeni vsem državljanom, zato ne bi smeli biti vezani le na eno barvo.«Politika je vojna»Brezposelna sem. Sama s sinom,« je dekle roteče razlagalo enemu izmed varnostnikov, ki je stal poleg nje. Nato se je obrnila in v podkrepitev svojih besed predse potegnila približno pet let starega dečka. »Napišite pismo,« je dejal varnostnik in ji podal kos papirja. Nekaj žensk na tisti strani tribune je že pisalo, mnoge so svoje prošnje, namenjene komandantu, že oddale v varnostnikove roke. Črnolasa gospa na stolu poleg mene je napisala, da nujno potrebuje pomoč za moževo operacijo. Pod vsebino pisma je navedla svojo telefonsko številko, naslov in mimogrede v eni vrstici apelirala tudi na boga. Upanje in obup na enem samem kosu papirja. Morda se bo »el comandante« vendarle oglasil. Če ne on, pa njegovi pomočniki. Dobri dve uri pozneje sem se lahko vprašal le še, ali je bilo tudi njeno eno izmed tistih pisem, ki so frčala po zraku, ko jih je varnostnik poskusil predati pomočniku odhajajočega komandanta. Chavez je tisti dan prispel v caracaški Poliedro, športno dvorano v južnem predelu mesta, z namenom, da izrazi podporo kandidatom revolucionarne stranke. Za njim je bil naporen mesec, saj je pred tem po vsej državi – predvsem v regijah, ki so se nagibale na opozicijsko stran – s polno paro agitiral za svoje kandidate in neusmiljeno tolkel po opoziciji. Z izjavami, ob katerih bi prebledel marsikateri naivni »zahodni« levičar, ki z varne razdalje podpira revolucionarni proces, je v predvolilnih govorih utrjeval razliko med – prosto po Chavezu – tistimi, ki ljubijo domovino, in izdajalci, ki jo želijo prodati tujim silam. Napovedal je, da bo v primeru, da v regiji Carabobo zmaga opozicijska oligarhija, »morda uporabil tanke oklepne brigade, da zaščiti revolucionarno vlado in ljudstvo«. Tudi vse tiste predstavnike opozicije, ki so zmagali na volitvah, čaka težko delo, saj jim je Chavez že pred tem obljubil, da jim ne bo pustil dihati. »V primeru, da Manuel Rosales in njegove mafije zmagajo, se bomo morali lotiti drugačnih načrtov, vključno z vojaškim,« je Chavez zagrozil kandidatu za župana Maracaiba, ta čas še guvernerju regije Zulia in opozicijskemu kandidatu na zadnjih predsedniških volitvah. Poleg vojaških groženj je Chavez uporabljal tudi milejše ekonomske oblike pritiska. »Tja, kjer imajo oblast kontrarevolucionarni guvernerji, tja, kjer imajo oblast kontrarevolucionarni župani, ne morem poslati sredstev. Zakaj pa naj bi jih? Zato, da jih bodo pokradli ali pa uporabili za zarote proti meni?« je dejal na enem izmed predvolilnih shodov. Tudi do tistih, ki so si drznili izstopiti izpod njegovega okrilja in nastopiti kot opozicijski kandidati, Chavez ni pokazal usmiljenja. Ramon Martinez, ki je za stranko Podemos nastopal kot kandidat v regiji Sucre, je bil označen za »nagnusnega izdajalca«, ki bo po volitvah pristal v zaporu.Tudi na zaključnem shodu v Poliedru pred približno pet tisoč simpatizerji, oblečenimi v rdeče kratke majice, ni pustil dvoma o tem, kaj revolucija pomeni. Publiko je popeljal skozi opise preteklih revolucionarnih bojev in analizo nalog, ki jih čakajo v tem trenutku. Ponovno je zarohnel proti vsem, ki na volitvah nastopajo proti njegovi stranki. Opozicijo je treba obkoliti in izolirati brez milosti, je v vojaškem žargonu podal svoja navodila. »A el enemigo ni agua!« (Za sovražnika niti vode!) je neusmiljeno zatulil po dvorani. Skoraj srhljiv trenutek je nastopil, ko je zagrozil, da je treba vse tiste notranje izdajalce, ki obrnejo hrbet stranki, »matar« (ubiti), nato pa po kratkem suspenzu dodal »politicamente« (politično). Ker je nemara celo sam začutil, da je tokrat šel predaleč, je besede omilil s priporočilom, da je treba izdajalce »nemudoma javno denuncirati«. Mimogrede je tudi sporočil, da Raul Castro prihaja na obisk v Caracas. Publika je vstala, saj je Chavez zaprosil za aplavz za Raula, »komandanta, kolega, tovariša«, in Fidela, »velikega učitelja«.Ob koncu govora je na oder povabil še majhno punčko, jo vzel v naročje, poljubil na lice, v naslednjem trenutku pa že miril mame, ki so se z otroki v rokah zapodile proti odru, da bi mu jih predale za podelitev »blagoslova«. V naročje je vzel le še enega malčka. Prizor, v katerem z levico drži otroka, desnico pa s stisnjeno pestjo dviga visoko v zrak, so fotografi, mnogi izmed njih prav tako oblečeni v rdeče majice revolucije, zvesto zabeležili za časopisne strani naslednjega dne. Še naprej razdeljeniChavezov nesprejemljivo grob način izražanja in nekatere nedemokratične poteze, ki jih je povlekel, namigujejo, da lahko njegova vladavina povzroči veliko škodo krhki venezuelski demokraciji. A je njegov režim še vedno zelo daleč od »diktature, kjer vlada fašistična levica«, kot je Chavezov režim orisan v tistih bolj agresivnih proopozicijskih kolumnah, ki jih objavljajo v največjih venezuelskih dnevnih časopisih. Prav delovanje medijev, na primer največjih časopisov El Universal, El Nacional ter tudi manjših, kot je na primer Tal Cual, dokazuje, da Venezuela zagotovo ni diktatura, ampak prej država, kjer svobodo govora razumejo kot prakso, kjer vsakdo lahko reče, kar mu pade na pamet. »Vrhunec« te svobode v letošnji kampanji je bil, ko je eden izmed gostov na proopozicijskem televizijskem kanalu Globovision v živo dejal, da bo predsednik Chavez končal kot Mussolini, na drevo obešen z glavo navzdol.Surov politični boj se bo torej znotraj sistema, v katerem predstavnike ljudstva volijo na svobodnih volitvah, nadaljeval tudi v prihodnosti. Na bolj praktični ravni je Bello prepričan, da se kljub Chavezovim grožnjam o nenakazovanju sredstev opozicijskim regijam tega ni bati. »Kar se tega tiče, je Chavez veliko govoril, a so se tudi opozicijskim voditeljem doslej še vsa sredstva nakazovala. Če bo zgolj zavlačeval z nakazili, ki nam pripadajo po zakonu, se bomo uprli. S celotno skupnostjo, z vsemi volilci bomo šli pred ministrstvo za finance in zahtevali naša sredstva. Ne bo mu ostalo drugega, kot da nakaže, drugače bo imel ljudi na ulici.« zide volitev, na katerih se je odločalo o regionalnih guvernerjih, županih in predstavnikih v lokalnih svetih, sta lahko obe strani – tako opozicijska kot čavistična – interpretirali kot zmago. Od 23 regij jih je 17 pripadlo predstavnikom Chavezove Venezuelske združene socialistične stranke (PSUV), medtem ko jih je opozicija osvojila šest. Vladajoča stranka je tako lahko zatrdila, da je zmagala, ker ima še vedno večino guvernerjev, medtem ko je opozicija lahko govorila o zmagi, ker je osvojila več guvernerskih mest kot na prejšnjih volitvah. Na regionalnih volitvah leta 2004 je Chavezova stranka osvojila kar 21 guvernerskih mest, res pa so pozneje štirje guvernerji prestopili na stran opozicije.