Igra uprizarja neko precej kruto, ultimativno tekmovanje: sedem ljudi, za nedoločen čas zaprtih v prostore nekakšnega virtualnega studijskega bivališča, se podredi zakonom razvpite televizijske oddaje. V bistvu gre za urbani voajerizem; življenje tekmovalcev se snema in predvaja, občinstvo pa glasuje za svojega favorita. Vse naj bi temeljilo na absolutni resničnosti in intimnosti, ki se razgalja v javnosti. Meje med zasebnim in javnim se brišejo, od tu naprej pa ni več nobenih pravil, skratka, zmaga tisti, ki si upa več. Po drugi strani pa je hodnik nekakšen azil, prostor, v katerem so tekmovalci za hip skriti pred vseobsegajočim voajerskim pogledom. Prav to je tudi največja preizkušnja, saj jih vedno znova opozarja na absurdnost in brezizhodnost položaja, v katerem so se znašli. Na hodniku so se namreč prisiljeni srečevati z ostanki svoje razbite, razsute človeške integritete.