O potresu 26. decembra, ki je bil po sproščeni energiji eden najmočnejših potresov v zadnjih sto letih, predvsem pa o cunamiju, ki je nastal zaradi navpičnega premika morskega dna, nastajajo po vsem svetu številna mnenja. Kljub temu da sta v Tihomorski center za opozarjanje pred cunamiji vključeni tudi Indonezija in Tajska, ta sistem v Indijskem oceanu ni razvit. Indija in Šri Lanka, kjer je bilo žrtev največ, vanj prav tako nista vključeni. Poročajo pa, da je oceanografska boja južno od žarišča potresa zaznala 60 cm visok val, ki je potoval v smeri Avstralije. Sistema zgodnjega obveščanja o nevarnosti seveda ne pomenijo le naprave, ki bi zaznale cunami. Če je med potresom in trenutkom, ko uničujoči valovi zadenejo obale, na voljo le dve do tri ure časa (kot se je zgodilo tokrat), morata biti izdelana predvsem zelo učinkovit sistem lokalnega alarmiranja prebivalstva in njihova pravočasna vzgoja. Julija 1993 je potres na Japonskem povzročil nastanek cunamija, ki je močno prizadel otok Okuširi (ŽIT 2005/1, naslovnica). Ker pa je japonska meteorološka služba že pet minut po potresu obvestila javnost, je s tem rešila veliko življenj (mrtvih je bilo »le« 330 prebivalcev, ki se jim ni uspelo pravočasno umakniti). Pet let kasneje se zelo podobna zgodba v Novi Gvineji ni iztekla tako dobro, saj je zaradi neobveščenosti in nepripravljenosti umrlo 2200 ljudi. Na območjih, kjer je obala položna, je treba zgraditi tudi posebna zaklonišča, saj se tam ni mogoče umakniti na višje ležeča območja, kar je sicer edini učinkovit sistem zaščite. Japonski otroci se pravilnega ravnanja ob potresu ali cunamiju učijo že v vrtcih. Ob potresih se tako stari kot mladi rutinsko zatečejo na vzpetine čim dlje od obale.