Bo držalo. Kazuhisa Uchihashi nas je skupaj z drvečim podvozjem matične zasedbe Altered States ne tako dolgo tega dodobra ogrel pred mlačnim nastopom Dama Suzukija v Menzi. Zato pa je ponedeljkov solo nastop japonskega kitarista v servisu duševne hrane na Metelkovi minil v kaj komornem vzdušju in mu je, še toliko bolj zaradi »džezovskega« premora med niti ne tako različnima dejanjema, manjkalo tako goriva kot trdne roke za volanom. Od Kazuhise, ki je po stroki dekonstruktor, so tudi kuharji Menze pričakovali odmerek švasanja, prejeli pa nič več kot zanimivo, z jesensko domačico še posebej psihedelično razdiranje ustaljenih shem, tudi countryja in rokerske simfonike, prečeno z občasnim klanjem trdovratnih svinj, ki ga je študiozni Japonec izvabljal iz daksofona, lesenega glasbila, ki ga je patentiral Hans Reichel in se je tokrat izkazalo za verno oponašalo glasov sesalcev in višjih primatov. Če je Kazuhisi, tudi, če je vprašati kmalu obsedelo občinstvo, manjkalo tempa in magičnih pripravkov, pa sta poševnooka peklenščka Ruins, japonskega dua, ki je v torek žagal v bližnji Gromki, številčne stranke Defonije držala v pripravljenosti do zadnjega akorda. In je njun hardkorovski, z zločestimi metalskimi prijemi in operetnimi pripevi v slogu Magme križani nalet distorzirane bas kitare in poldrugega bobnarja, za marsikoga izvenserijsko virtuozenje in za tovrstne dvojce izvenserijski udar zvoka, duhoviti medžanrski masaker, zvodenel šele v drugem delu sporeda, ko se je Ruins pridružil (in ju s predvidljivimi soli in jakostjo uspešno povozil) tisti dan prosti Kazuhisa, kar je zbodlo tudi vernike improvizacije z intendantom Zakladnikarjem vred. Se je mimo japonskih kunstlerjev in nojzerjev v domačih stepah morda nadejati tudi priložnosti za prisluh nedvomno prodorni elektroniki in retropopu iz dežele vzhajajočega sonca? Ne bi vedel.