Grem do hladilnika, če je slučajno na krožniku še kakšen kos slastne velikonočne šunke. Ni je več. Vse smo požrli. In solze in žeblje in rane in meso. Jezen brcnem v vrata hladilnika. Pa tako mi je zapasalo! Pogledam proti spalnici. Tema. Ona spi. Moja ženska. Zgodaj vstaja, zato gre zgodaj spat. Greje mi posteljo. Pomislim na njeno mehko in puhteče telo. Ima navado, da spi na boku, s pokrčenimi koleni. Pravzaprav objema svoja kolena. Jaz se potem samo prislonim zadaj in se podrgnem ob njeno toplo ritko. Spet odprem hladilnik, sklonim se… Od zadaj se sliši komentar k velikonočnemu križanju. Nikoli nihče ne umre. Križanje posnemovalcev križanja je popolnoma nenevarno. Celo žeblje bojda zabijajo strokovno, tako da ne poškodujejo kosti in koščic. Še prej pa križani dosežejo nekakšen trans. Pijejo poseben čaj. Anestezija! Ja, čaj, ki odpravi bolečine. To pomeni, da so tudi njihovi trpeči obrazi zgolj posnemanje? Iz kota hladilnika izbrskam v folijo zavite ostanke potice. Tudi prav. Nočno žretje najbolj paše. Redi, vendar prija. Spet sedem pred televizor. Zleknem se, stegnem noge in si kos potice položim na trebuh. V eni roki držim daljinca, z drugo drobim koščke potice in si jo tlačim v usta… Velikonočna potica. Kakšen pomen ima? Kaj pomeni? Nekaj že. Ni važno. Spremenim program. Spet slike. Tokrat glasba. Pevec si je spremenil barvo kože. Včasih je bil črn, zdaj je bel. Super. Menjam program. Kiti nasedli na obali. Več kot petdeset orjaških živali. Cele družine, z mladiči vred. Ljudje se obupno trudijo, da bi jih spravili nazaj v vodo. Nekaj jih spravijo, vendar se živali naslednji dan vrnejo in spet zakopljejo svoje velike glave v peščeni pesek plaže. Ljudje so ganjeni. Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj hočejo živali umreti? Spet preklopim na drug kanal. Ljudje se smejijo. Krohotajo. Nekdo je nekomu po pomoti priškrnil prste med vrata. Krohot. Grimasa. Krohot. Spet drugam… Preklopim. In zdaj, kot po naključju… druga poročila, druge novice, drugačen jezik, podoben komentar, vendar ista slika: Slika človeka, ki je zakopal obraz v rdečkasti puščavski pesek. Podoba pečenega trupla. Tokrat vidimo več. V elegantnem zasuku televizijskega snemalca lahko opazimo, da je človek pritekel iz goreče stavbe, ki jo je zadela bomba. Zelo uglajen glas angleškega komentatorja, ki me zaradi prijazne, milozvočne melodije spominja na poskus, kako čim bolj natančno oponašati glas Marilyn Monroe, pravi, da je zažigalna bomba zadela knjižnico, ki je zgorela do tal. V njej so bili spravljeni najdragocenejši in najstarejši izvodi svetih knjig. Možakar je bil eden izmed pogumnih reševalcev, ki je skušal iz stavbe na varno spraviti dragoceno gorečo božjo besedo. Pri tej rešiteljski vnemi se je vnel sam. Gorel je, ko je zapuščal knjižno zakladnico človeštva. Stekel je na ulico in legel na trebuh ter zakopal obraz v pesek . Ko je zrl v zemljo, je mislil na boga? Vedel je, da ne more pogasiti svojega gorečega telesa, samo legel je in čakal. Na kaj? Na pomoč? Gotovo je do zadnjega upal. Življenje je narejeno tako, da vedno upa do zadnjega. Tudi, ko sam in samovoljno potisneš glavo v zanko, da bi končal svojo človeško nesrečo, upaš, da se bo zgodilo nekaj, karkoli, in te rešilo pred samim seboj. Možakar je reševal svete knjige, a njega ni nihče rešil. Niti bog. Možakar se v svoji grozljivi bolečini ni zazrl v nebo, kot pred dva tisoč leti križani, ki ga vsako leto v simboličnem smislu pomalicamo, temveč je pogledal v zemljo. Zakopal pogled in obraz v zemljo, kot da bi tam obstajala rešitev in odgovor na vsa vprašanja… Spet slika štirih vojakov, ki prihajajo nasproti… Čelade, debeli neprebojni jopiči, torbe na hrbtu, puške v naročju, rokavice, težki usnjeni škornji… Njihovi obrazi so veseli. Nekaj se pogovarjajo. Neki vojak teče za njimi, počakajo ga, se zasmejijo, in gredo naprej. Mimo telesa na zemlji. Mimo ožganega trupla.