Več dni sem bil ves iz sebe. Hodil sem gor in dol po hiši, brezciljno taval po ulicah in prezgodaj hodil po hčerki. In pogovarjal sem se z gospo z mercedesom 260E. Skupaj sva šla na kavo v bližnjo kavarno in kot po navadi klepetala o kakovosti zelenjave na tržnici Kinokunija, o oplojenih jajcih v trgovini z zdravo hrano, o ugodni razprodaji pri Miki Housu. Oboževala je kolekcijo Inabe Jošie in je še pred sezono po katalogu naročila vse obleke, ki si jih je želela. Pogovarjala sva se tudi o čudoviti ribji restavraciji z jeguljami blizu policijske postaje v Omote Sandu, ki so jo zaprli. Uživala sva v pogovoru. Bila je bolj prijazna in odkritosrčna, kot se je zdelo na prvi pogled. Pa ne, da bi me spolno privlačila. Samo potreboval sem nekoga kogar koli da sem se lahko pogovarjal. Želel si nisem nič drugega kakor neškodljiv, nepomemben pogovor, ki bi vodil kamor koli, samo ne nazaj k Šimamoto.