Kot lahko vidite, o tej steni ne morem reči nič takega, kar bi se mi zdelo, da bi jo povzdignilo iz vsakdanjosti. Da, kadar sem stala tam in jo gledala ali sem mislila nanjo, ko sem po stanovanju delala kaj drugega, pri tem pa mi je nenehno hodila po glavi in sem jo čutila, je bilo tako, kakor da bi si držala na uho jajce, iz katerega se mora izvaliti piščanček. Topla, gladka oblina ti utripa v roki. Za krhko apnenčasto lupino, ki bi se sicer dala zdrobiti z dvema prstoma, vendar se ne sme razbiti zaradi časa, ki ga potrebuje piščanček, natančnega in točnega časa, po katerem se spravi iz temne ječe, je tako, kakor da bi se prerazporejala teža, kot takrat, ko otrok spremeni položaj v maternici. Potem najrahlejši udarec. Še eden. Piščanček z glavo pod krilom si s kljuvanjem utira pot ven, in že se najmanjši drobci apna nabirajo na lupini, kjer se bo vsak hip pokazala prva črna, zvezdasta luknjica. Zgodilo se mi je celo to, da sem prislonila uho na steno, kakor bi ga na oplojeno jajce, in sem poslušala, čakala. Pa ne šumov ob premikanju gospe ali profesorja Whita. Lahko sta pravkar odšla ali sta se pravkar vrnila; dejansko so se lahko slišali običajni glasovi s hodnika. Ne, kar sem slišala, je bilo od nekod drugod. In vendar so bili navadni zvoki sami po sebi: premikanje pohištva; glasovi, ampak zelo od daleč; jokajoč otrok. Nič jasnega. Vendar so bili znani, poslušala sem jih že vse življenje.