Jean Michele Rabaté Pri vseh sledečih navedbah iz Danteja, kot tudi pri vlogi Dantejevega pentagrama za navedeni odlomek iz Uliksa, se opiram se na Rabatéov članek »A Portrait of the Artist as a Bogeyman« (v: Augmented ninth..., str. 103-35), ki je predelana verzija enega od poglavij iz knjige Joyce, Portrait de l’auteur en autre lectur (CISTRE 1984). Stephenovo sikanje duhovnega očeta poveže s petimi silogizmi, ki jih je poznala sholastika. Možen vir za A.E.I.O.U. je našel v četrti knjigi Dantejevega Convenio, kjer avtor takole išče paralele med vladarjevo in filozofsko avtoriteto: »Vedeti moramo, da avtoriteta ni nič drugega kakor dejavnost, primerna avtorju. Ta beseda [= lat. auctor, napisan brez tretje črke c] ima lahko dva vira. Prvi je glagol, ki je v latinščini izginil iz rabe in ne označuje ničesar drugega kakor vez med različnimi besedami, namreč A.E.I.O.U.« Dante se v tem skrivnostnem odlomku zanaša na naslednjo filološko razlago (še enkrat se spomnimo, da je umetnost »Proteja«, v katerem nastaja Stephenova zavržena pesem, ob kateri se prvič spomni ‘besede, ki jo poznajo vsi ljudje’, ravno filologija): v latinskih slovarjih je beseda autor razložena bodisi z lat. glagolom aveio (»jaz zvežem«) ali z grškim autentin (»vredno zaupanja in pokorščine«). Rabaté je pokazal, da »povezava« med črkami, na katere se sklicuje Dante, ko govori o tem, kako avtoriteti lahko služijo le avtorji, torej poeti, misli na Buridanov seznam 72-ih temeljnih sodb, ki jih ponazarja naslednja shema, v kateri so te forme sklepanja označene ravno s samoglasniki A.E.I.O.U.: