»Med 4000 prostovoljci je največ osnovno- in srednješolcev, nekateri prihajajo iz vrst študentov in brezposelnih. Odločitev izhaja iz osebne motivacije posameznika, ki ima željo pomagati drugemu ali skupnosti, ne da bi pričakoval plačilo. V društvu izvajamo štirinajst različnih programov razvijanja prostovoljnega dela kot vira psihosocialne pomoči otrokom in adolescentom, ostarelim, bolnim in brezposelnim. Za model dobre prakse smo prevzeli slovenski vir in ga prilagodili našemu socialnemu kontekstu in razmeram. Letos nameravamo učinkovito podporo otrokom z učnimi težavami, emocionalno prizadetim in travmatiziranim posameznikom uvesti v šestdesetih šolah. Po mojem je prispevek civilne družbe pomemben za krojenje zadovoljive prihodnosti, a položaj prostovoljnega dela še ni ustrezno urejen. Tako morajo prostovoljske organizacije večinoma ne le uresničevati vrednosti človeškosti, ampak tudi skrbeti za svoje delovanje in preživetje. In ker je naše delo pri ljudeh premalo cenjeno, je težko zagotavljati trajne vire financiranja. Prostovoljci delajo brezplačno, organizacija pač ne. Celo zelo draga je. V Gračanici gradimo nov center za prostovoljno delo in objekt je vreden morda milijon evrov. Poleg tega potrebujemo za kakovostne programe usposobljene prostovoljce, ki jih je treba izobraziti, zdravstvena zavarovalnica pa noče poravnati niti potnih stroškov. Izčrpavamo se pri iskanju denarja, saj tudi tisti, ki ga imajo, menijo, da je naloga države poskrbeti za socialno šibke. Vse prevečkrat trčimo ob probleme, ki so za nekatere mogoče nerešljivi. A ne za nas. Opiramo se nase in na naše poslanstvo.«