Ker se je delovne dobe nabralo malo, je danes tudi pokojnina majhna. »330 evrov z varstvenim dodatkom vred vsekakor ne pristoji ugledu profesorskega staža,« se grenko zasmeje. Je aktivist na področju duševnega zdravja, šest let biva v stanovanjski skupini nevladne organizacije Šent in je gonilna sila gibanja NUPS, okoli katerega se zbirajo nezadovoljni uporabniki psihiatrije Slovenije. Ne smeš biti star in bolan»Že več let iščem sogovornike, tudi med psihiatri. Morda bi našli čas zame, če bi tja prišel kot pacient, zgolj pogovarjati se o tem, kaj bi lahko izboljšali na področju duševnega zdravja, pa pravijo, da nimajo časa. Za civilne pobude niso preveč odprti,« ugotavlja Krajnc. Zase pravi, da ima temeljno izkušnjo uporabnika: »Zbolel sem, se večkrat zdravil v psihiatrični bolnišnici, imam diagnozo paranoidna shizofrenija in sem od leta 1984 invalidsko upokojen.« Danes ne potrebuje več psihiatričnih storitev, »sem pa v sistemu, v stanovanjski skupini, in zato razmere dobro poznam. Zakaj področje duševnega zdravja ni urejeno? Zapletlo se je med strokovnjaki in posameznimi službami, ker nekaterim očitno ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme. Bistvo zgodbe je po mojem v prodaji psihofarmakov in zaslužkih ob tem. Hkrati je duševna bolezen zgodovinsko obremenjena s predsodki, oboje skupaj pa je idealna kombinacija za ribarjenje v kalnem. Najhuje pa je to, da sprejemajo zakone za velike skupine ljudi, ne da bi jih dejansko povabili k pogovoru, sodelovanju, in to postaja v naši državi običaj. Duševni bolniki pa nikoli niso bili uspešna pogajalska skupina že zaradi narave svoje bolezni.« »Sodobni čas je prinesel nove tabuje: ne smeš bit star, bolan, o smrti se ne govori. Čeprav lahko vsak med nami zboli, tudi za duševno boleznijo. Ravnanje države do duševnih bolnikov je socialno zelo krivično. Tudi ta predlog zakona je krivičen, ker vnaprej predvideva sankcije in ker pravno pomanjkljivo obravnava človeka, namreč na osnovi neke domneve, kaj bi lahko storil, če bi ogrožal sebe ali druge. Odvzem svobode bolniku je vedno občutljivo vprašanje v vseh družbah. Vendar krovni zakon potrebujemo in upam, da bomo lahko pri oblikovanju podzakonskih aktov sodelovali tudi uporabniki. Problemov je veliko: stanovanjske skupine, pravica do invalidske pokojnine in hkrati določene oblike zaposlitve, želimo pa si tudi, da bi se odpravile krivice iz preteklosti, recimo ljudem, ki smo se prezgodaj upokojili.« Naša druga sogovornica, nekdanja uporabnica psihiatričnih storitev, se je odločila ostati neimenovana, ker bi ji to v poklicu, ki ga sicer brezhibno opravlja, lahko povzročilo težave. »Največji problem naše skrbi za psihiatričnega bolnika je v tem, da ga po odpustu iz bolnišnice obesijo na vrat svojcem, ti pa mu ne znajo pomagati. Hkrati se morajo otepati še s stigmo duševne bolezni. Tudi strokovnjaki opozarjajo, da je največ samomorov med to populacijo prav v prvih šestih mesecih po odpustu iz bolnišnice, ko zanje dejansko ni prave obravnave in podpore,« pravi sogovornica, ki sledi vsem informacijam in trendom na področju duševnega zdravja. V to jo je prisila bolezen, kajti, kot pravi, psihiatri so ji dali antidepresive, prave terapevtske obravnave in informacij, ki bi jo postavile nazaj v življenje, pa pri njih ni dobila. »To so bili težki koraki, kajti takrat ti je mučno sploh vstati iz postelje, kaj šele, da bi bil sposoben za uradnikovim okencem urejati svoje pravice. Dobri psihiatri so preveč zasedeni, veliko pa jih je nesposobnih, in slabo izkušnjo imam tudi sama. Predpisujejo zdravila, da bolnika za silo stabilizirajo, ni pa nobene druge strokovne pomoči, recimo terapevtov, psihologov. Če napišeš pritožbo zoper katerega od zdravnikov, je največkrat ne obravnavajo, ker recimo ni bila pravilno izpolnjena, ali pa dobi oznako 'uporabnikove ocene stanja so lahko pretirane'.« Mistificirana duševnostPredlog zakona o duševnem zdravju je vzbudil veliko pomislekov in kot kaže, še dolgo ne bo sprejet. Zadnji zaplet je nedavno povzročilo ministrstvo za zdravje, ko je drugič v javno obravnavo poslalo že tretjo različico predloga zakona o duševnem zdravju (v razpravi bo do 15. septembra), o katerem se polnih dvanajst let usklajujejo psihiatri, socialnovarstvena, medicinska in pravna stroka, svojci in bolniki. Spomladi se je še zdelo, da so se končno dogovorili in da bo predlog zakona še zadnjič romal na ministrstvo, od tam pa v parlamentarno obravnavo, a ministrstvo na presenečenje in nezadovoljstvo mnogih ni v celoti upoštevalo pripomb pripravljalcev zakona in zainteresiranih. Vneslo je tudi nekaj pojmov, s katerimi zdaj v javnosti ustvarja dodatne nejasnosti, kot sta denimo grozeče zveneča psihokirurgija, ki je pri nas dejansko že desetletja ne izvajajo, in elektrošoki, ki so, naj se sliši še tako strašljivo, kdaj tudi učinkoviti – seveda pod nadzorom in ob določeni bolezni. Komu torej ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme? Kdo pomaga mistificirati področje duševnosti in na račun tega zavlačuje sprejetje zakona, ki bi morda v spomladanski različici potreboval le še nekaj popravkov? Sprejetje zakona je namreč že leta 2003 zaukazalo ustavno sodišče RS, ko je razveljavilo tiste člene zakona o nepravdnem postopku, ki so do takrat urejali postopek pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Zakon bi moral začeti veljati že junija 2004 in s tem bi bil storjen pomemben korak naprej v psihiatričnem zdravljenju; prvič bi bile zakonsko zavarovane bolnikove pravice med zdravljenjem na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, zaobjeli pa bi še eno veliko področje – skupnostno obravnavo in nadzorovano obravnavo v skupnosti kot alternativo hospitalizaciji proti posameznikovi volji. Te novosti bi lahko bistveno spremenile položaj bolnikov, okrepile bi njihovo moč vplivanja na svojo usodo, manj bi bilo obravnav v bolnišnicah in imeli bi več možnosti za normalno življenje v skupnosti. S tem bi se zmanjšala tudi stigmatizacija ljudi z duševnimi stiskami. Zakon, kakršen je ponovno v javni obravnavi, pa žal spet vsebuje elemente, ki utegnejo minirati nekatere dobre pridobitve. Psihokirurgija in druge posebne metode Pasji bombici, ki smo ju dobili v premlevanje tudi mediji, smo preverili v drugih evropskih zakonodajah. Psihokirurgije kot posebne metode zdravljenja pravzaprav nima uzakonjena nobena od petnajstih razvitih evropskih držav, zajetih v raziskavo Evropske unije, ki jo je leta 2001 opravil direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov. Dovoljujejo jo le štiri države v izjemnih okoliščinah, Nemci in Danci pa jo celo prepovedujejo. Avstrijci, denimo, absolutno prepovedujejo elektrokonvulzivno obravnavo oziroma elektrošoke. Kot že rečeno, psihokirurgije pri nas ne poznamo, niti nimamo za to usposobljenih zdravnikov. Ministrstvo za zdravje je na vprašanje, kdo je v zakon v zadnji inačici dodal pojma psihokirurgija in elektrokonvulzivna terapija, sporočilo, da so »besedilo predloga zakona dokončno oblikovali zaposleni na ministrstvu«. Pravzaprav ne bo nič narobe, če bo zakon posebej imenoval posebne metode zdravljenja, saj bodo podrejene določenemu postopku in nadzoru, kajti sicer (ob)velja – kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. Tudi neprostovoljna hospitalizacija je del zdravljenja duševne bolezni in zahteva veliko previdnost, humanost in sodelovanje različnih strokovnjakov. Načeloma so v zvezi z neprostovoljno hospitalizacijo mnenja že pred časom uskladili, se pa nekateri psihiatri ne strinjajo, da bi bilo treba ob uporabi posebnih metod zdravljenja najprej obvestiti bolnikove najbližje. V večini evropskih držav mora osebje psihiatrične bolnišnice obvestiti najbližje tako pred uporabo posebnih metod kot tudi ob prisilni hospitalizaciji, v nekaterih državah tudi zagovornika ali socialnega delavca, kajti gre za varovanje človekovih pravic. Na tako pomembnih točkah vsekakor ne smemo zaobiti mnenja bolnikov in svojcev, ali se strinjajo z določenimi metodami zdravljenja. Verjetno bi si najbližji to želeli vedeti, četudi sredi noči. Če je že skrb za bolnike po odpustu iz bolnišnice v veliki meri preložena nanje, naj bodo o zdravljenju vsaj čim bolj celovito seznanjeni. Psihiatri in nadzor Zakon je ves ta čas pravzaprav največ nasprotovanj doživljal znotraj psihiatričnih vrst. Razširjen strokovni kolegij za psihiatrijo je na drugo različico predloga zakona, ki ga je potrdil tudi svet vlade RS za duševno zdravje, podal veto in kar za nekaj časa ustavil vsa prizadevanja za sprejem zakona. Eden glavnih pomislekov je bil ta, da zakon ne bi smel obravnavati tega področja tako široko; smel bi govoriti le o bolnišnični obravnavi, ne pa tudi o skupnostni skrbi in posledično delovanju nevladnih organizacij, ki sicer že petnajst let na terenu razvijajo mrežo storitev in pomoči za ljudi po odpustu iz psihiatrične bolnišnice. Doc. dr. Vesna Švab, predstojnica kliničnega oddelka za klinično psihologijo Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je bila na čelu ene od dveh delovnih skupin za pripravo tretje različice zakona, je izrazila bojazen, da se bo z vpeljavo koordinatorjev nadzorovane obravnave in koordinatorjev storitev, ki jih predvideva novi zakon, občutno povečal nadzor nad delom psihiatrov, za katerega so vendar usposobljeni. »Ne zdi se mi tudi prav, da se celotna skupnostna obravnava prenese na socialne ustanove, ki žal ne zdravijo. Krivec za odlaganje sprejetja zakona pa bo potem ponovno psihiatrična stroka, ki na nekatera določila žal ne more pristati. Zadnji predlog zakona sicer navidezno varuje pravice pacientov, ko vzpostavlja štiri vzporedne in hkratne oblike nadzora nad psihiatrično obravnavo, toda tak sistem nadzora je večplasten, zapleten, drag in v psihiatričnem jeziku paranoiden, saj predvideva, da psihiatri operiramo možgane, predpisujemo škodljivo visoke odmerke zdravil in brez utemeljenih razlogov oviramo paciente, ki so sprejeti v bolnišnice proti svoji volji.« Presodil je dežurni zdravnikPredlog zakona po njenem mnenju torej napačno sporoča, da je psihiatrična ustanova kraj, kjer lahko ljudje pričakujejo zlorabe. »Strah pred psihiatrično stroko gre v besedilu zakona tako daleč, da prepoveduje prostovoljen sprejem v bolnišnico, kadar bolnik sam začuti potrebo po zdravljenju. Psihiatrična klinika kljub skromnim kadrovskim možnostim že oblikuje programe spremljanja odpuščenih pacientov v njihovem naravnem okolju.«Doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek z ljubljanske psihiatrične klinike, ki hkrati deluje tudi na Inštitutu za raziskovanje in izobraževanje Ozara, je prav tako vodila eno od komisij za pripravo zakona, razmišlja pa nekoliko drugače: »Mislim, da je bilo psihiatriji kot medicinski stroki naloženih preveč obveznosti, ki niso neposredno povezane z zdravljenjem. Če se bo del nalog preložil na druge strokovnjake, se bo izboljšala celostna skrb za paciente. Treba se je zavedati svojih omejitev: če sem psihiatrinja, ne morem biti hkrati še pravnica ali socialna delavka. Psihiatriji zakon ničesar ne jemlje, ampak ji olajšuje delo. Tudi avtonomija stroke je kljub večji vpletenosti sodstva popolnoma ohranjena. Tega ne vidim kot povečan nadzor, ampak dodatno varovanje in potrditev odločitve, kadar bom v dvomih.«