Bolniškooskrbni dnevi so za plačnika enostaven način delitve denarja, saj so vezani na število bolniških postelj, torej na kapaciteto bolnišnic. Iz števila oskrbnih dni nato načrtuješ kadre in opremo, pri čemer dodajaš nekoliko več glede na kategorijo bolnišnice od krajevne prek regijske do klinike in na videz je vse lepo načrtovano. Plačnik financira izvajalce, skrbi za njihovo preživetje, bolnik pa ostaja v ozadju in je zgolj posledica dejstva, da mora biti postelja zasedena. Ta način izvajalcev ni spodbujal k racionalnemu delu. Če je na primer profesor Arnež operiral bolnika v ambulanti, namesto da bi ga za teden dni sprejel v bolnišnico, kar še danes večina dela, je Kliničnemu centru povzročil nepokrite stroške, zdravstvu v celoti pa korist. Ambulantno delo namreč še ni ustrezno plačano. Ponekod v svetu več kot polovica operacij poteka na ambulanten način, pri nas je ta način v povojih. Poleg tega sistem spodbuja sprevrženo obnašanje izvajalcev. Direktor bolnišnice, ki jo pestijo izgube, zadrži lažje bolnike, težje (in dražje) pa napoti v druge bolnišnice. Preusmerjanje bolnikov se seveda ustavi pri Kliničnem centru: tudi ta bi najdražje bolnike verjetno pošiljal drugam, če bi to mogel.