Sledilo je viharno ogorčenje in kuloarski pritiski prvega strokovnjaka vse do omalovaževanja znanja in namigovanja na podkupljenost, ki jih je bil deležen drugi strokovnjak, in takoj, ko sem se pridružil njegovemu mnenju, tudi jaz (dodatno sem dobil tudi etiketo izdajalca interesov lastne ustanove). Omembe vredna je bila pasivnost drugih članov. Predstavnik ministrstva za zdravje, ki ga je nenehno skrbelo, ali je vse v redu z datumi, roki in drugimi glede na zakon o javnih naročilih zelo pomembnimi, za pošteno in koristno uporabo javnega denarja pa povsem nebistvenimi podrobnostmi razpisa se je razglasil za laika in obmolknil. Tako sem izkusil, kar sem iz pripovedovanj vedel že poprej, da pri nakupih v zdravstvu vedno obvelja mnenje po položaju najmočnejšega strokovnjaka, pa čeprav v komisiji sedijo tudi najbolj dlakocepski in z ekonomskim znanjem podprti člani: ko strokovnjaki izigrajo najtežje (in najnižje) udarce, da si bolniki zaslužijo samo najboljše in da oni ne bodo odgovarjali, če bo kak bolnik utrpel škodo, ker bo ustanova kupila samo povprečen aparat in ne najboljšega, nestrokovnjaki bodisi postanejo negotovi, če je z njihovim sklepanjem po etični plati vse v redu, ali pa izgubijo potrpljenje, da bi se še naprej bodli z avtoritarnimi strokovnjaki. Zakaj bi izgubljali čas s prepričevanjem tistih, ki se jih ne da prepričati, namesto zahvale pa bodo skoraj zanesljivo doživeli kritiko javnosti, da niso poslušali stroke. Saj navsezadnje denar res ni njihov. In če ga bodo nekaj prihranili v tem razpisu, ga bodo več zapravili v nekem drugem. Ali pa bo vlada iz prihranjenega denarja kupila letalo. Tako se pogosto zgodi, da majhna bolnišnica ali zdravstveni dom kupi napravo, ki bistveno presega njegove potrebe. Kakor da bi drag računalnik uporabljali samo za pisanje besedil. Tudi Klinični center ni izjema: dragocene in preplačane operacijske mize so postavili celo v operacijske sobe, ki niso v uporabi, ali na delovišča, kjer bi zadoščal običajen zobozdravniški stol.