Koman: Absolutno. Presrečna sem, da lahko oskrbujem moža, saj v domu ne bi preživel. Operirali so ga na kolku in narkoza mu je zelo škodovala. Ko so ga pripeljali iz operacijske sobe in se je zavedel, je bil drug človek. Ni več vedel zase, postal je invalid. Še danes, po dveh letih, je na vozičku. Človek to težko dojame. Še prejšnji večer smo imeli obiske in zanimive pogovore, naslednji dan je padel in si zlomil kolk. Na srečo je prišel v roke dobremu kirurgu, ki mu je pri njegovih letih zamenjal kolčni sklep. Danes brez hodulje zelo malo hodi. V glavnem je na vozičku. A presrečna sem, da sem lahko ob njem, da urejam to življenje, vse probleme ... Marsikaj se je zgrnilo nad najini glavi. Moja zgodba življenja ni dobra zgodba; ni spodbudna. Ampak saj ima vsak človek svojo zgodbo. Pridejo svetle in temne stvari, lepi in bridki trenutki. Morda se tudi za naju dva kdaj obrne na bolje.