Nedaleč stran, na suhem polotoku Paracas, je do leta 400 cvetela še ena kultura, katere številne navade so kasneje posvojili najprej Wari in tisoč let za njimi še Inki. Ostra suša je odmerila konec te visoke civilizacije, ki jo v živopisanih lončenih in tekstilnih primerkih lahko občudujemo v muzeju na polotoku Paracas. Pesek je sijajno ohranil na stotine posod, na katerih je realistično upodobljena popolna družba. V grobovih ob perujski obali so izkopali tudi mnoga mumificirana trupla, ki kažejo, da so bili ti ljudje po postavi višji od andskih Indijancev, da so imeli svetle lase in ozke glave. Iz tega gre sklepati, da pred davnimi časi prebivalci Paracasa niso bili podobni današnjim Indijancem, kar lahko povezujemo z legendo o svetlolasem božanstvu Virakoči, ki naj bi prišlo iz Sredozemlja pred dva tisoč leti. Arheologom še do danes ni uspelo razvozlati zgodovine tega predela Peruja, saj obstaja vrsta teorij o izvoru predinkovske civilizacije. Poleg ohranjenega ogrinjala iz raznobarvnega ptičjega perja lahko vidimo v muzeju tudi mumije z lasmi in lobanje z luknjo. To naj bi pomenilo, da so že stare civilizacije poznale operacijo možgan, in sodeč po ostankih, so pacienti operacijo celo preživeli. Znanstveniki se še vedno sprašujejo, kako jim je to uspelo.