Tolikokrat omenjeno zaplinjevanje lastnega ljudstva sodi v operacijo Anfal iz konca 80. let. Human Rights Watch je izdelal poročilo, ki je to operacijo primerjalo z nacističnimi postopki med holokavstom. Sadamovci niso zaman veljali za arabske Pruse. Kurde, ki so se pridružili Iranu, s katerim je bil Irak takrat že več let v vojni, so najprej pozvali, naj se izselijo iz prepovedanih con (ozemlja pod nadzorom upornikov) oziroma vrnejo v nacionalne vrste (v za to pripravljena koncentracijska taborišča), drugače jih bodo obravnavali kot dezerterje, za katere je bila predvidena smrtna kazen. Potem se je začela vojaška operacija čiščenja ozemlja po načelu avtomobilskega brisalca stekel, v smeri urinega kazalca in nazaj. Kurdske vasi so bile zravnane z zemljo, moški med 14. in 50. letom pa sistematično pobiti, v nekaterih primerih tudi ženske in otroci. Po konservativni oceni naj bi bilo v tej operaciji pokončanih okoli 50.000 Kurdov, pri čemer so poročevalci ocenjevali, da je prava številka verjetno še enkrat večja. No, Kemični Ali je bil morda najhujši, vsekakor pa ne edini smrtni sovražnik kurdskega ljudstva. Na internetu je najti tudi obilo podatkov o zatiranju Kurdov v Turčiji, kjer jim kratijo osnovne pravice, celo pravico do uporabe lastnega jezika. Human Rights Watch se v nekem poročilu iz leta 1995 pritožuje nad osrednjo vlogo ameriškega orožja pri zločinih turških varnostnih sil v jugovzhodni Turčiji. V enajstih letih vojne s kurdskimi uporniki naj bi bilo pobitih okoli 19.000 ljudi, dva milijona ljudi je bilo razseljenih, 2200 kurdskih vasi požganih itd. Toda Turčija je še vedno trdna zaveznica Američanov, dasiravno jih je pustila na cedilu glede odprtja severne fronte v Iraku (in si s tem zapravila priložnost za 30 milijard dolarjev ameriške finančne pomoči). Sploh je v koaliciji voljnih za osvoboditev Iraka neprijetno veliko držav, ki se redno pojavljajo na listah hudih kršilk človekovih pravic, Uzbekistan, Azerbajdžan, Ruanda, Etiopija itd., se je v uredniškem komentarju pritoževal New York Times. Tudi sama osvoboditeljica ni ravno cvetka svobode. Lani je število zapornikov v ZDA preseglo dva milijona. Še bolj osupljivi so relativni podatki: za rešetkami je kar 12 odstotkov vseh črnih moških in sorazmerno sedemkrat več ljudi kot v Nemčiji ali Italiji. Pa ne gre za naraščanje kriminala, ta celo upada, marveč za nerazumno strogo kaznovalno politiko, ki iz majhnih delinkventov proizvaja okorele kriminalce.