Letošnje leto je mednarodno leto astronomije, velika obletnica za človeštvo, saj mineva 400 let od Galilejevih opazovanj nebesnih teles, hkrati pa je to leto vznemirljiva priložnost za razširjanje znanja vseh tistih, ki na zvezdnato noč gledajo drugače kot mi. Leto 2009 je torej praznik za vse ljubitelje našega vesolja, ki naj bi štelo 13,7 milijard let, 11. maja leta 1990 pa se je v Slovenj Gradcu rodil fant z imenom Primož. Obite, natisneš sliko, izbereš primeren kraj (odličen naj bi bil Bohor), vzameš navaden lovski daljnogled in dejansko lahko marsikaj, kar prej brezimno žari na nebu, dobi ime, opis, oprijem? Fantastično! Opazovanje zvezd je povezal z drugo ljubeznijo – fotografiranjem. In smo že pri astrofotografiji. Kjer besede »enostavno« ni več. Tudi do deset noči včasih pripravlja opremo za točno določen trenutek, ko bo to in to ozvezdje, ta plaDogovoriva se za skupno opazovanje, ko bo malo topleje, in še malo spregovoriva o posavski astronomiji. V Posavju imamo nekaj bolj in manj navdušenih ljubiteljev opazovanja zvezd, večina poleg službe seveda nima toliko časa, kot bi ga želela posvetiti vesolju. Marjan Žagar ga je vedno spodbujal, tako z nasveti kot opremo, nato pa Primož našteje še celo vrsto imen, ki jih povezuje tudi Astronomsko društvo NEK. Vprašam ga, kako na vse to gledajo sošolci in učitelji na gimnaziji? »Nič posebnega, z enim profesorjem sva sicer večkrat izmenjevala mnenja o nebu. Imel sem že nekaj razstav, kakšno predstavitev, sicer pa sem povprečen gimnazijec,« skomigne z rameni. Ja, seveda. Ker pač vsak povprečen gimnazijec razmišlja o svetlobnem onesnaženju in njegovih regulativah in zajoka od ganjenosti, ko na Pagu pogleda v jasno nočno nebo in vidi pojave, ki jih pri nas ni več mogoče videti. »Kmalu skoraj nikjer na svetu ne bomo mogli opazovati in slikati zvezd! Samo sredi oceana morda. Ne vemo, kaj vse bomo zamudili,« potarna. In tako sem po pogovoru najdlje ostala pri meni najljubših slikah na njegovem blogu in njemu najljubšem pojavu – t. im. pleadah, ki jih radi zamenjamo z malim vozom. In zaradi opazovanja vseh teh dih jemajočih pojavov, ki nam razlagajo, kdo smo in kam gremo, pojavov, ki so bili tu pred nami in nas bodo preživeli, je vredno ugasniti marsikatero luč, mar ne? Maruša Mavsar