če bi zares veljali, bi šole lahko mirno zaprli.” Sebastijan Cvikel nas je zmerjal. Anja ga je mirila. Prepričeval jo je, da sama ne ve, kako hudo jo žalimo, ko ji podtikamo test, ki trdi, da sploh nima čustev. In to njej, ki je tako topla osebnost! Objemala ga je in poljubljala, ampak ni ga mogla potolažiti. Odpeljala ga je v kopalnico pod pipo in potem ga je posadila v najtemnejši kot in navili smo najtišjo glasbo. “Nobenih zalog nimamo več,” je rekla Anja. Na vsak način je hotela, da bi Sebastijan Cvikel poklical kakšnega znanca z zalogami. “Vsaj, da bi pokadili še kakšno pipo!” je prosjačila. Vsi smo imeli hašiša že vrh glave, celo ledvice so me že ščemele. Opojne snovi v ledvicah človeka črvičijo in vzbujajo nekaj strahu. Sebastijan je zavrtel nekaj številk, pa brez uspeha. Povedal je, da njegovi skrivnostni prijatelji sploh nimajo telefonov. Da naj prebedimo še nekaj ur na balkonu med opazovanjem zvezd, potem pa bomo po zajtrku že kje kaj našli! Anja je začela hoditi gor in dol po dnevni sobi. Potem je izjavila, da bi stopila do železniške postaje in tam poizkusila v bifeju, ki vendar deluje vso noč. Sebastijan je hotel z njo, pa se je kar majal in smo mu odsvetovali. Anja ga je zaman prepričevala, da človeku, ki se maje sem in tja, nihče ne bo ničesar prodajal. “V temni noči se klatijo naokoli sami perverzneži! Lahko te razrežejo, pretepejo, posilijo, zadavijo!” je v grozi obračal oči. Končno so sklenili, naj jo jaz, ki sem najprej nehal kaditi in piti, ker me je ščipalo v ledvicah, spremim do postaje. Sebastijan Cvikel je Anji z ljubeznijo ogrnil dolgi plašč in ji ga zapel, da ni bilo videti minikrila in čudovitih mehkih nogic.