Oktobrska, še zelena paša bi bila lahko popolnoma dovolj za Kobro. Tudi sicer ji ni nič manjkalo, kvečjemu nasprotno. Hrane, ovsa in vitaminov je prejemala v obilju. Med pašo je prišla tudi do tistih razsutih gnilih jabolk in jih takoj opazila v travi. Ne vem, kaj je padlo neumnici v glavo, da je stegovala dolgi vrat skozi ograjo korala in se začela mastiti z njimi. Še iz jarka jih je pobirala, kar jih je dosegla. Res ne vem, zakaj je to počela, saj so bila vendar ogabnega okusa. Zanesljivo pa je bila Kobra drugačnega mnenja. Odraščajoče žrebe se je veselo podilo in poskakovalo po travi v koralu, njegova mati pa se je gostila z gnilobo. Ko sem to opazila, sem prišla do nje in jo nagnala proč. Hudobno me je pogledala in z ušesi plosko ob glavi hotela skočiti vame. Nisem vztrajala pri preganjanju Kobre in nadaljevala sem s svojim delom. Velikokrat sem že slišala, da konji vedo, kaj jedo, in da ne pogoltnejo strupene hrane. Ja, pa ne zmeraj. V tem je bila smola. Čez čas sem si ujela Galino na pašniku in odjezdila na jesenski izlet po zlato obarvanem močvirnem barju.