Skrb naših novinarjev za dobro bolnikov je gotovo dobrodošla. Zdi pa se, da včasih udari tudi mimo ali preko mere. Ko se je pisalo o težavah novega Onkološkega inštituta, je bivša Šentpetrska vojašnica bila preimenovana v konjušnico. Kar pa nikoli ni bila in vendar ljudje le niso bili nikoli konji, ali pač? Tistim, ki tako pišejo, niso znana dejstva o tej stavbi, zato težko verjamem, da so se kdaj zanimali za tista leta, ki so bila v bivši vojašnici najuspešnejša leta v razvoju slovenske onkologije. Ali ne bi bila kakšna dobra beseda o tem bolj v tolažbo hudemu bolniku kot pisanje, da je za onkološke bolnike bila vsa desetletja na razpolago konjušnica? Kar pa niti res ni. In desetletja je bila naša onkologija v svetovnem vrhu, zdaj, ko bolnike selijo v stekleno palačo, pa žal ne več na vseh področjih. Zato da bo onkologija spet v svetovnem vrhu kot nekdaj, bodo morali poskrbeti naši dobri zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci, saj zdravstvo so ljudje. To vendar ve vsak človek, če je zdrav, in še bolj, če je bolan.