V medijih že kar nekaj let beremo o grozečem sesutju zdravstva. Pred več kot desetimi leti so pisali, da je zdravstvo »tik pred razsutjem«, in zdaj je še vedno tako. Zakaj se zdravstvo kljub vsemu, kar se mu očita, ni že davno sesulo? Pa ne, da ga držijo pokonci zdravniki, medicinske sestre in drugi številni zdravstveni delavci? Tisti, ki že leta berejo na svoj račun zmerljivke, še zlasti takrat, ko javno povedo, da bi bilo prav, če bi bili za svoje delo primerno plačani. Nadura navadnega delavca je bolje plačana kot nadura zdravnika, specialista kirurga na primer. In kljub temu, kolikokrat beremo kaj dobrega o tem, kar ti v nadurah naredijo koristnega in dobrega za bolnike?Menda je razen »bogov v belem« za slabosti zdravstva kriv tudi »sistem«. Skrb naših novinarjev za dobro bolnikov je gotovo dobrodošla. Zdi pa se, da včasih udari tudi mimo ali preko mere. Ko se je pisalo o težavah novega Onkološkega inštituta, je bivša Šentpetrska vojašnica bila preimenovana v konjušnico. Kar pa nikoli ni bila in vendar ljudje le niso bili nikoli konji, ali pač? Tistim, ki tako pišejo, niso znana dejstva o tej stavbi, zato težko verjamem, da so se kdaj zanimali za tista leta, ki so bila v bivši vojašnici najuspešnejša leta v razvoju slovenske onkologije. Ali ne bi bila kakšna dobra beseda o tem bolj v tolažbo hudemu bolniku kot pisanje, da je za onkološke bolnike bila vsa desetletja na razpolago konjušnica? Kar pa niti res ni. In desetletja je bila naša onkologija v svetovnem vrhu, zdaj, ko bolnike selijo v stekleno palačo, pa žal ne več na vseh področjih. Zato da bo onkologija spet v svetovnem vrhu kot nekdaj, bodo morali poskrbeti naši dobri zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci, saj zdravstvo so ljudje. To vendar ve vsak človek, če je zdrav, in še bolj, če je bolan.Pa še ena neslana zgodba: o kači na nevrološki kliniki, ki je postala že tudi jara kača. Grda, a povsem nedolžna kača, ki lovi miši, nastopa na ekranu že tudi desetletje. Take popularnosti je deležen malokateri slovenski državljan. Pa je kača vsaj resnična, a vendar, kateremu bolniku je v tolažbo, ko izve, da leži v »hiralnici«, kjer je stanovala kača? Ali je tista kača v steklenici edina, ali jih imajo še, zakaj jih ne polovijo več? Nevrološka klinika je bila univerzitetna klinika desetletja in je to še vedno. Zakaj nastopa v medijih kot hiralnica? Seveda stvar še zdaleč ni zabavna. Ali je res takšno informiranje v dobro bolnika, v dobro našega zdravstva? Ali ni v takem poročanju, čeprav morda z dobrim namenom, le nekoliko preveč zlobe? Zdravstvo je v glavnem to, kar lahko zdravstveno osebje nudi bolnikom v pomoč, pa tudi zdravim ljudem, da ne bi zboleli. »Sistem« naj bi to omogočal, organiziral in olajšal. Če bi se nekoč ta sistem res sesul, kot nam napovedujejo, bi še vedno ostali bolniki, zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki bi še vedno znali in zmogli delati isto kot prej in bolniki bi gotovo našli pot do njih, morda tudi obratno. Sesutje sistema bi bilo morda politična katastrofa, zdravstvena pa najbrž ne. Mislim torej, da nas ne le neupravičeno, ampak tudi po nepotrebnem plašijo. Delala sem v različnih »sistemih« zdravstva in lahko rečem, da je v vsakem nekaj dobrega in nekaj slabega. Ameriški je drag in ima preveč kapacitet, nima pa čakalnih dob. Švedski je tudi drag, vsem dostopen, ima pa čakalne dobe, podobne našim. Slovenski je cenejši zaradi slabih plač (čeprav so stavbe in oprema dražje), dostopen vsem in ima čakalne dobe. Morda niti ni najslabši. Zakaj naj bi se prav v zadnjih letih sesuval, pa bi res rada vedela, do zdaj tega še nihče ni uspel zadovoljivo pojasniti. In če bi se res sesul? Sposobni, kot smo, znamo na mah vzpostaviti boljšega. In bolniki naj se ne bojijo praznih groženj s »sesutjem« sistema zdravstva! To zdravstvo je že marsikaj preživelo. Da bi le naše gradbeništvo in gospodarstvo nasploh delovala tako dostojno! Eden glavnih vzrokov za sedanje »sesutje« sistema naj bi bilo koncesionarstvo zdravnikov. Ti koncesionarji delajo isto kot prej, njihovo delo plača ista zavarovalnica, le svoje delo si organizirajo sami. To je dalo dobre rezultate in bolniki so v glavnem bolj zadovoljni. Kar pa zavarovalnica ne plača, mora seveda plačati bolnik. Tudi za te bolnike bi lahko plačala zavarovalnica, če bi imela denar. Tega pa ji država ne odobri, ker bi bilo preveč prizadeto gospodarstvo. Je torej bolje, da tisti, ki ima denar, plača sam, ali da mu to plača zavarovalnica z zvišano prispevno stopnjo in ogrožanjem našega cvetočega gospodarstva? Odločitev je politična, s »sesutjem zdravstva« pa nima nobene zveze.To pa, da koncesionarji včasih ne naročajo dragih diagnostičnih preiskav, kar se tudi sliši kot očitek koncesionarstvu, je po mojih izkušnjah vsaj tolikokrat v bolnikov prid kot ne. Kadar je stvar resna, je namreč čas za bolnika več vreden kot denar. In ravno čas se z večkrat nepotrebnimi preiskavami nepovratno izgublja. In spet: to z obstojem sistema nima blage zveze.Še najbolj resna grožnja obstoju našega sistema zdravstva je grozeče pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Slabo plačani, večinoma preobremenjeni morajo poslušati in brati, da so pohlepni, leni in neodgovorni, ne da bi se lahko primerno branili. Ni čudno, da jih take razmere odvračajo od poklica. Na srečo se mladi še vedno vpisujejo na medicinsko fakulteto, morda tudi v upanju, da bodo lahko delali v boljšem vzdušju.Morda bi se spodobilo, da bi nehali z grozečim sesutjem našega zdravstva plašiti naše bolnike, ki že tako nosijo težko breme bolezni in negotovosti. Prof. dr. Berta Jereb, dr. med. medijih že kar nekaj let beremo o grozečem sesutju zdravstva. Pred več kot desetimi leti so pisali, da je zdravstvo »tik pred razsutjem«, in zdaj je še vedno tako. Zakaj se zdravstvo kljub vsemu, kar se mu očita, ni že davno sesulo? Pa ne, da ga držijo pokonci zdravniki, medicinske sestre in drugi številni zdravstveni delavci? Tisti, ki že leta berejo na svoj račun zmerljivke, še zlasti takrat, ko javno povedo, da bi bilo prav, če bi bili za svoje delo primerno plačani. Nadura navadnega delavca je bolje plačana kot nadura zdravnika, specialista kirurga na primer. In kljub temu, kolikokrat beremo kaj dobrega o tem, kar ti v nadurah naredijo koristnega in dobrega za bolnike?